Ko so tehnološki velikani napovedali prihod osebnih asistentov, kot je Applova Siri, smo bili ljubitelji takšnih novotarij navdušeni. Navdušenje se je od tedaj precej ohladilo. Govorni ukazi naj bi nam sprostili roke, ker pa je razglašanje, kaj želimo od telefona, oziroma narekovanje (angleških) sporočil ali pošte na dosegu okoliških ušes neprijetno, so ostali zgolj igračka. Da bi zares nadomestili tipkanje in nas rešili pred buljenjem v pametne naprave, bi morali biti dovolj tihi, da bi jih slišali zgolj mi. Če bi nam naprave odgovore nato posredovale tudi v tem razponu decibelov, toliko bolje. Nasploh bi bilo idealno, če bi z napravami lahko komunicirali kar prek telepatije. Nič lažjega, so rekli raziskovalci z ameriške prestižne univerze MIT.
Podiplomski študent Arnay Kapur je s pomočjo sodelavcev razvil napravo alterego. Na prvi pogled je videti precej smešna. Če se sramujete pogovarjanja s Siri v javnosti, vas bo verjetno sram tudi nošenja alterega, a trenutni videz naprave gre pripisati tudi temu, da gre šele za prototip. V prihodnosti bi znala postati elegantnejša. Pomembneje je, kaj zmore.
Mapiranje možganov
Znanstveniki že nekaj časa dosegajo uspehe na področju mapiranja možganov in pri združevanju določenih računalniških ukazov s posameznimi signali, ki jih ustvarjajo naše možganske aktivnosti. Kapurjeva ekipa se je odločila, da bo svoje ukaze posredovala nekoliko drugače. Namesto na možgane so senzor namestili pod spodnjo ustnico, namesto neposrednega možganskega delovanja pa ukaze povezujejo s »subvokalizacijo«. Gre za pojav, znan vsem, ki med branjem sami pri sebi izgovarjajo besede. Senzor torej prebere možganske ukaze, tik preden dosežejo usta.
Napravo so doslej testirali pri 15 ljudeh, ki so jo uporabljali namesto daljinca za navigacijo po pametni televiziji in celo komunikacijo z računalniškim šahovskim programom. Temu so telepatsko sporočali poteze nasprotnika, program pa jim je odgovarjal z navodili za zmago. Slednje uporabnik sliši po zaslugi posebne vrste slušalk, ki ne oddajajo zvoka, ki bi ga lahko slišala okolica, temveč pošiljajo vibracije na kosti srednjega ušesa, kar se v možganih prevede v zvok. Ukaze testnih uporabnikov je naprava pravilno ugotovila v kar 92 odstotkih primerov.
Preden se preveč razveselite svetle prihodnosti, ki jo prinašajo alterego in njemu podobne morebitne prihodnje potrošniške naprave, pa je treba opozoriti tudi na hude nevarnosti, ki jih predstavlja takšna tehnologija. Računalniška moč, ki je potrebna za razvozlanje pomena signalov, ki jih pošiljajo možgani ustom, je tako velika, da bo še nekaj časa treba podatke pošiljati v obdelavo v oblak. To ne pomeni le, da je napravo mogoče uporabljati zgolj s spletno povezavo, temveč tudi, da bi imelo do podatkov našega samogovora potencialno dostop tudi podjetje, ki bi storitev omogočalo. Če nas skrbi, kako podjetja na podlagi naših objav in všečkov dobivajo vpogled v nas, koliko bi nas morala šele skrbeti zmožnost, da prisluškujejo našim mislim?
