Zagotovo so betonski tlakovci najpogostejša izbira, ko urejamo hišno dvorišče oziroma njeno okolico. Razlogov je več, med drugim so na voljo v najrazličnejših oblikah, pestra je tudi barvna paleta, zato ne bo težko najti takšnih, ki se bodo podali k arhitekturni zasnovi doma oziroma k barvi fasade. Poleg tega velja beton za naravni material, ki ima ob pravilni uporabi, vzdrževanju in negi tako rekoč neomejeno življenjsko dobo.

Izbiramo le kakovosten material

Poceni material je na koncu po navadi najdražji. Zato je še kako pomembno, da smo pri izbiri tlakovcev pozorni, da imajo ustrezen certifikat. Pri izbiri betonskih izdelkov, pa naj gre za tlakovce, robnike ali travne plošče, pazimo, da so ti dvoslojni, globinsko zaščiteni. Prav zato so primerni tudi za tlakovanje površin pred avtomehaničnimi delavnicami, saj jih je laže čistiti in vzdrževati, poleg tega imajo bistveno daljšo življenjsko dobo. Enako velja za impregnirane izdelke, ki imajo zaradi nanosa impregnacije zaprt zgornji sloj, zato voda in umazanija ne moreta prodreti v notranjost betona.

Priprava podlage

Pred tlakovanjem mora biti površina dobro pripravljena. Ta naj zagotavlja ustrezno nosilno trdnost, brez humusa in zemlje. Izdelana naj bo iz materiala, ki se bo ob valjanju učvrstil na pravi višini. Stroka priporoča, da naj bo to deset centimetrov pod želeno višino končanega tlaka. V posteljico je potrebno vgraditi tudi vse potrebne inštalacije. Napeljave je dobro predvideti še pred polaganjem tlakovcev, saj tako čez čas ne bo treba podirati predhodno lepo tlakovane površine. Debelina posteljice je odvisna od nosilnosti terena in pogostosti nizkih temperatur. Običajna debelina posteljice je od 25 do 45 cm.

Pravilno polaganje

Tlakovci ne smejo biti položeni tesno drug ob drugem, ohraniti je treba fugo, ki ob obremenitvah prepreči prenašanje bočnih sil na tlakovce. S posebno linijo tlakovcev, ki se polagajo bolj narazen, fuge med njimi pa so širše, prav tako pomembno prispevamo k manjši obremenitvi podtalnice, saj tlakovana površina preprečuje, da bo skoznjo v podtalnico pronicala vsa meteorna voda. Prav tako smo pozorni na primeren razmak med robniki in zidanimi površinami.

Ko so tlakovci položeni in suhi, po njih posujemo mivko in jo z metlo pometemo v fuge. Detajle in višino izravnamo z vibrirno ploščo, oblečeno v gumo, ki preprečuje poškodbe na površini. Tlakovano površino pustimo stati dobre tri tedne, da se mivka usede. Sledi fugiranje s fugirno zmesjo, ki je vodoprepustna in fleksibilna; če fuge iz katerega koli razloga pozneje počijo, se ob prvem dežju zaradi vsebnosti posebnega veziva spet zlepijo skupaj. Tudi pri tem jih šele takrat, ko so fuge dodobra zapolnjene z zmesjo, očistimo z metlo ali pihalom, da odstranimo odvečni fugirni material. Nato s fino vodno meglo namočimo celotno tlakovano površino in počakamo približno petnajst minut, da naravno vezivo v fugirni masi začne kemično reagirati z vodo. (kea)