Osemnajst dogodkov je v okviru mladinskega festivala angažiranega pisanja In tako naprej! v minulih dneh napolnilo prostore Vodnikove domačije v Šiški. Pomembno besedo so imeli mladi, ki jim dogodki niso bili le namenjeni, ampak so jih soustvarjali. Člani društva Novi dijak so namreč sodelovali pri organizaciji, prisotne pa navdušili z razmišljanji na okroglih mizah in s predstavo Deklina zgodba, ki so jo priredil po romanu o razčlovečenju družbe znamenite kanadske pisateljice Margaret Atwood.
Knjige, podcenjujoče do bralca, niso privlačne
Dijakinji in dijak Ema Paš, Aiko Zakrajšek in Aleš Belšak so na pogovoru z naslovom Zakaj Cankar v stripu? gostili Andreja Rozmana - Rozo, Boštjana Gorenca - Pižamo in Boštjana X Gombača. Razpravljali so, kdaj in na kakšen način je primerno, da osnovnošolci in dijaki pridejo v stik s Cankarjem in drugimi velikimi pisatelji. »Cankar je kot super sočen zrezek, ampak če ga daš nekomu, ki ima zgolj dva mlečna zoba, bo lahko le kake tri kapljice soka ven posesal, preostalo pa bo ostalo neizkoriščeno, pa še zagabilo se mu bo,« je za nekaj smeha poskrbel Pižama in dodal, da je potrebno Cankarja »pametno dozirati«, ker sicer lahko pride do nasprotnega učinka. Roza je pristavil, da mu je Cankar v mlajših letih vzbujal odpor, ker so ga silili z njim, vzljubil pa ga je šele zdaj, medtem ko je Gombač na dijake naslovil vprašanje, kako mlade navdušiti nad branjem.
O vsem tem so dijaki na glas razmišljali, ko sta se po dogodku trem voditeljem pogovora pridružili še Kristina Krajnc in Tina Tošič, ki sta prav tako dejavni v društvu Novi dijak. Ta enkrat letno izda časopis, vsak mesec pa organizirajo dogodke, na katerih odpirajo pomembne družbene teme. »Privlačne so knjige, ki bralca ne podcenjujejo, ampak ga jemljejo resno. Takšne, ki ti poskušajo čim več ponuditi, ti pa sprejmeš, kar lahko. Knjiga ne bi smela biti zastavljena tako, da ti da premalo le zato, da bo vsem razumljiva,« je dejala Kristina Kranjc. Tina Tomšič je razmišljala, da priredbe Cankarjevih del do mladih pridejo v preveč poenostavljeni obliki. »S tem, ko se predvsem v stripih preveč poenostavlja nekatere stvari, se degradira jezik. Pri tem gre za podcenjevanje bralca in avtorja. Zdi se mi, da bi bila naloga šole, da vzgoji nekoga, ki bo v zgodnjih najstniških letih lahko bral takšno literaturo. Morda ne izvirnega besedila, a tega naj prilagodijo le toliko, da bo zgodba razumljiva in da ne bo zapostavljeno Cankarjevo pripovedovanje,« je dejala Tina Tomšič, ki se ji Pižamova metafora o mlečnih zobeh in mesu prav s tega vidika ni zdela najbolj posrečena.
Dijaki kot val upanja
Čeprav naj bi bili mladi bralci, je vseh pet prikimalo, da je ta izraz pokroviteljski. »Nismo mladi bralci, ampak le bralci,« so dejali v en glas. »Saj vendar beremo iste stvari kot petdesetletniki,« je pristavil Aleš Belšak. Ali pa še kaj težjega. To je razvidno s seznama njihovih najljubših knjig. Med temi so Deviški Samomori (Jeffrey Eugenides), Mojster in Margareta (Mihail Bulgakov), knjige Harukija Murakamija, Franny in Zooey (J. D. Salinger) in 1984 (George Orwell). Ter seveda Deklina zgodba, po kateri so priredili predstavo, ker se jim je zdelo, da prikaz smeri, v katero gre družba, ustreza današnjemu času.
Sodelovali so tudi pri drugih dogodkih, ki so se ukvarjali z okoljsko krizo, begunstvom, položajem žensk, afriško literaturo, kreativnim pisanjem, likovnim ustvarjanjem… Še posebej so se veselili sobotnega koncerta z Najijem, Mirkom Groznym in N'Tokom, s katerim so sklenili festival. Ta je potekal drugič, prvič so pri organizaciji pomagali dijaki. In glede na besede soorganizatorke festivala Nike Kovač očitno ne zadnjič. »Še nikoli nisem srečala ljudi, ki bi toliko prebrali, pogledali toliko filmov in toliko prepraševali. Zelo redko kdo za vsako stvar reče, da se jo da narediti. To je veliko odkritje in val upanja, da obstajajo ljudje, ki družbo vlečejo naprej,« je dejala Nika Kovač.
