Bil je ponedeljek, konec marca, ko sem se zmedeno zbudila dve ure pozneje kot po navadi. To je bil dan moje izpitne vožnje za vozniško dovoljenje. Za krmilo sem sedla ob 9.40 in opravila še zadnjo uro mirne vožnje do Maribora, med katero sem skoraj povozila fazana, a jo je ptič – na srečo vseh udeleženih – odnesel brez praske. V Mariboru sva z inštruktorjem parkirala pred AMZS. Minute čakanja so se vlekle kot ure, članice komisije ni bilo od nikoder. Ko je končno prisedla, sem po nekaj uvodnih vprašanjih na svoje presenečenje sproščeno odpeljala proti poligonu varne vožnje.

Ker prihajam iz manjše vasi s slabimi prometnimi povezavami, moram za vsako najmanjše »potovanje« prositi domače za prevoz, pa če se odpravljam k zdravniku, v trgovino, gledališče ali na pijačo. Želja pa vozniški avtonomiji je zato temu primerno velika.

Zaboli, ko prvič sešteješ vse stroške, ki te čakajo na poti do izpita, še posebno ker so skoraj vse avtošole letos podražile svoje storitve. Ura vožnje je stala 23 evrov. Tečaj prve pomoči sem opravila že v drugem letniku, v tretjem letniku pa so na šoli sledila še predavanja iz cestnoprometnih predpisov. Dober mesec pred 18. rojstnim dnem sem imela prvo uro v avtošoli. Z inštruktorjem sva pregledala delovanje luči in opozorilnih lučk ter vse pod pokrovom motorja.

Med naslednjo uro sem na poligonu varne vožnje prvič speljala. Uspelo mi je v prvem poskusu in veselje je bilo nepopisno, saj sem pred tem tolikokrat poslušala, kako zahtevno je to. Ko pa prvič zapelješ na cesto, je občutek naravnost srhljiv. Kdo je meni pustil, da vozim avto? Saj bom še koga povozila!

Z vsako uro vožnje več sem se naučila nekaj novega – menjavati prometni pas, voziti skozi dvopasovna krožišča, pospešiti po avtocesti. Vmes te čaka še opravljanje vaj na poligonu varne vožnje v Mariboru, ki jih lahko dobiš tudi kot nalogo na izpitu – vožnja med palicami naprej in nazaj, slalom med stožci, vzvratno bočno parkiranje, hitro ustavljanje, vzvratno parkiranje ob robniku na ovinek in speljevanje čez oviro.

Ker se za krmilom nisem počutila dovolj samozavestno, sva se z inštruktorjem dogovorila, da si uredim dovoljenje za vožnjo s spremljevalcem. Za volanom sem pač imela slab občutek, zdelo se mi je, kakor da edina na cesti skrbim za varnost, a za to nisem dovolj usposobljena. Si lahko res zaupam, da bo vse v redu in se ne bo nič zgodilo? Z mamo ali očetom sem nato večkrat vozila mamin avto, saj je manjši in okretnejši od očetovega. Spoznala sem, da avto in promet nista tak bavbav. Če si pozoren na okolico in ostaneš miren, tudi ko je v prometu rahlo kaotično, se ne bo zgodilo nič hudega. V glavi sem si ponavljala besede svojega inštruktorja: »Če hočeš biti hiter, pojdi počasi.«

Mora prva naloga na izpitu je bila vožnja med palicami naprej in nazaj. Inštruktor in ocenjevalka sta izstopila ter me opazovala. Med vzvratno vožnjo mi je leva noga nervozno poskakovala po sklopki. Kljub temu sem uspešno, brez dotika palic, opravila vajo. Ko smo nato zavili nazaj na cesto in sem hotela zaviti na levo, pa sem se v križišču postavila predaleč od roba. Gospa iz izpitnega centra mi je naročila, naj zapeljem nazaj do kraja, kjer smo začeli. In tako se je, žal neuspešno, po dvajsetih minutah, končala moja prva izpitna vožnja.