na vas se obračam zaradi poročila bančne preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu in predstavljanja te teme v medijih. Ker svoje plati nisem imel priložnosti predstaviti pred preiskovalno komisijo in v izogib nesporazumom (v prihodnje bomo po vsej verjetnosti priča velikemu številu polresnic in bojev za interpretacijo), bi želel v tem sporočilu izpostaviti svojo stran zgodbe.

V poročilu bančne preiskovalne komisije se name veže ena bistvena ugotovitev: »Uprave in kreditni odbori NLB v času Marjana Kramarja in Draška Veselinoviča nosijo kazensko in odškodninsko odgovornost za slabe bančne prakse, ki so se razrasle pri poslovanju banke...« Pri tem naj izpostavim, da sebe ne vidim odgovornega za nastanek tako imenovane bančne luknje.

Predsednik uprave NLB sem bil samo 73 delovnih dni, dokler nisem bil odstopljen, kar je prekratko obdobje, da bi bil odgovoren za nastanek tako imenovane bančne luknje. V tem kratkem obdobju nisem mogel niti želel narediti nič slabega; še več – to, da sem bil tako hitro odstopljen, verjetno vsakemu razumniku pove, v katero smer sem takoj začel delati. Res pa je, da sem vodenje banke prevzel sredi največje svetovne in na začetku največje slovenske gospodarske krize in da je bila pogosto odločitev, ali nekomu podaljšati kredit ali ne, hkrati tudi odločitev, ali ga poslati v stečaj ali ne. Pri tem pa sem vedno na prvo mesto postavljal interes banke in odločitve sprejemal najprej na podlagi tega, kaj je najbolje za banko, in šele potem, kaj je bolje za konkretnega podjetnika ali podjetje.

Prav zato, ker je bilo moje vodenje uprave zelo kratko, me po besedah vodje komisije Anžeta Logarja tudi niso poklicali na zaslišanje. S tem pa sem bil ob možnost, da bi komisiji pojasnil svoje delovanje in stališča.

Na koncu naj še enkrat izpostavim, da odgovornosti za nastanek tako imenovane bančne luknje ne morem povezati s svojim kratkotrajnim vodenjem uprave NLB in imam popolnoma čisto vest.

Dr. Draško Veselinovič, nekdanji predsednik uprave NLB