»Tu je nov svet, tu je paradiž!« je vzkliknil preprosti postojnski pomožni svetilničar Luka Čeč, ko je 14. aprila 1818 zbral dovolj poguma in po prečno položeni lestvi ter deski najprej premostil reko Pivko, splezal čez skale, se izgubil v temi in se vrnil z zmagoslavnim odkritjem: najlepšimi rovi Postojnske jame. A za možem, ki je odkril podzemna nebesa, Sloveniji prinesel svetovno slavo, Postojni pa razcvet, ni ostala niti ena njegova upodobitev niti en spomin nanj. Dolga leta so celo zanikali njegov pogum in odkritje pripisovali postojnskemu okrožnemu blagajniku Josipu Jeršinoviču. Jasno: bil je »le« svetilničar, ki je skrbel za sveče in osvetljevanje jame ob obiskih. »Šele dunajski speleolog Schmidl je leta 1854 objavil zapisnik, ki je Čeču povrnil zasluge. A to je bilo že skoraj dvajset let po Čečevi smrti,« pripoveduje zgodovinarka Notranjskega muzeja Alenka Čuk.
Odkritju najlepših predelov jame je botroval napovedani obisk avstrijskega cesarja Franca I. in njegove soproge Karoline Avguste. Cesar si je želel ogledati vhodni rov, o katerem je že tedaj segel glas tudi prek meja habsburške monarhije. Postojnčani so mu pripravljali velik sprejem, odločili so se posebej slovesno opremiti in razsvetliti jamo. Čeča so poslali čez reko, da bi na skale obesil transparent z napisom dobrodošlice visokim gostom. »Čakali smo dobre pol ure na povratek tega drznega človeka in bili zanj v velikih skrbeh, misleč, da se mu je pripetila nesreča. Po dolgem času smo zagledali sij luči, prikazal se je Čeč na velikih skalah /…/ Sestopil je in nam povedal, da je odkril novo jamo, katere konca ni mogel doseči,« je Čečeve zasluge leta 1923 okrožnemu glavarju zaupal Čečev sodelavec in cestni nadzornik Jakob Vidmar. Zapis je bil objavljen prepozno. Tudi dekret, ki je prišel z Dunaja v Postojno, da je Čeč imenovan v barona, nikoli ni bil uresničen. Čeč je umrl v revščini.
Razvozlali podpis Cheja Guevare
Zgodovinarka Alenka Čuk pripoveduje, da je bilo z odkritjem konec z bajko o strašnem zmaju, ki prebiva v jami, in začetek velikega turističnega vzpona. Že naslednje leto po odkritju, ko so jamo uredili za turistične obiske, je v knjigi obiskovalcev vpisanih prvih 114, dvesto let pozneje govorimo o več kot 38 milijonih obiskovalcev. V razstavnem paviljonu Sabina Paternost, ki pri Postojnski jami skrbi za stike z javnostjo, pokaže na repliko prve zlate vpisne knjige, kamor se vpisujejo pomembni obiskovalci. Prvi se je vanjo podpisal avstrijski cesar Franc Jožef, leta 1945 jo je zaključil jugoslovanski predsednik Tito. Danes se pomembni obiskovalci vpisujejo že v peto knjigo, njihov seznam je dolg in sega od kronanih glav, znanstvenikov, Nobelovih nagrajencev, astronavtov, politikov do športnikov in kulturnikov. »Nedavno nam je uspelo razvozlati droben, na prvi pogled zelo skromen podpis. V družbi kubanskih obiskovalcev je podpisan Che Guevara,« razkrije Paternostova.
Del te zgodovine je tudi Postojnčan Boris Rebec, voznik znamenitega vlakca po Postojnski jami. Kmalu se bodo odvrtela štiri desetletja, odkar sedi za njegovim krmilom. Rad se pošali, da vozi edini metro v Sloveniji. Spominja se časov Jugoslavije, ko so jih skoraj dnevno obiskovali eminentni gostje. A kot pravi, si jih kaj posebno ni zapomnil. »Jaz vedno opravim svoje delo enako za vse, pa naj peljem v jamo skupino osnovnošolcev ali pa predsednika kakšne države,« pristavi. Ta teden je imel čast, da je odpeljal prvi vlak s prenovljenega perona ob Koncertni dvorani. Dvesto let po velikem odkritju so se namreč simbolno poklonili prezrtemu odkritelju. Peron so poimenovali po Luki Čeču.
Poklon Čeču
»To mu dolgujemo, nihče ga ni cenil, pa nam je odprl podzemna nebesa,« je ob odprtju prenovljenega perona dejal prvi mož Postojnske jame Marjan Batagelj. Pravi, da si je predstavljal, da se bodo danes v Postojni 200. obletnici odkritja poklonili z veliko državno proslavo. A te zaradi medlega odziva lokalnih in državnih oblasti ne bo. Danes je v Postojni čisto navaden dan. Tako kot je bil 13. aprila 1818, dan pred velikim odkritjem, ki je Postojno in Slovenijo poneslo v svet.
