»Poznala je samo najini imeni in ni vedela, kje živimo,« se spominja njena mati Liu Dengying, ki je z možem naslednjih šest mesecev po dolgem in počez prekrižarila več kot desetmilijonsko mesto v osrednji Kitajski, v obupnih poskusih, kot je dejala, iskanja igle v kopici sena. Wang vere v to, da bo nekoč hči našel, ni izgubil. Omejen na tedaj najpogostejše prevozno sredstvo na Kitajskem, kolo, je nenehno prečesaval soseščino, z leti pa mu je uspelo najti službo taksista in izkoristil je vsako priložnost za raziskovanje velemesta in njegove okolice ter za pogovore s strankami o pogrešani hčerki. Njegova vztrajnost je že pred časom vzbudila pozornost lokalnega časopisa, zatem tudi osrednje državne televizije, a vse do nedavnega o izginuli deklici ni bilo ne duha ne sluha, kljub nekaterim policijskim »najdbam«, ki pa so jih ovrgle analize DNK. In uspeha verjetno še dolgo ne bi bilo, če ne bi zgodba nesrečnega očeta spodbudila policijskega risarja portretov iskanih osumljencev, da se je konec lanskega leta lotil domnevne podobe zdaj že 27-letne Qifeng. Njegova risba je zaokrožila po kitajskem spletu, v skoraj 3000 kilometrov od Chengduja oddaljeni provinci Jilin pa je nanjo naletela Kang Ying, ki je že pred leti od krušnih staršev izvedela, da so jo našli »nekje ob cesti« in jo vzeli za svojo. Podobnost z dekletom na risbi jo je navedla k temu, da je poklicala Wanga, nekaj neobičajnih podrobnosti, med njimi znamenje na njeni glavi, pa je vzbudilo upanje, da so pred 24 leti izgubljeno dekletce tokrat vendarle našli. Po potrditvi dednega zapisa se je v začetku tega meseca Qifeng oziroma Kang Ying v Chengduju srečala z biološkimi starši, zgodbo o srečnem koncu četrtstoletnega iskanja pa je med navdušenimi Kitajci popestrila še vest, da Wang Mingqing in Liu Dengying nista našla samo hčerke, ampak z njo še zeta ter vnukinjo in vnuka.