Anatomija Orbanove zmage

Begunci. Migranti. Sovražniki.

Nedaleč vstran je korejska restavracija, ob njej pa muzej madžarskih uporabnih umetnosti. Med njima pa dva plakata. Na enem je bila slika dolge kolone beguncev na meji s prometnim znakom stop v zgornjem desnem kotu. Nad njo fotografija Viktorja Orbana z napisom, da je za njega Madžarska na prvem mestu. Enaka sporočila so visela naprej od meje pri Lendavi v mestih ob Blatnem jezeru, na vhodih v Budimpešto in na podeželju proti meji s Slovaško. Stotine kilometrov z dvema plakatoma. Eden je brez vsakršnih predsodkov imitiral Donalda Trumpa in njegovo najbolj priljubljeno frazo. Orbanova ljubezen do Trumpa je iskrena. Bil je prvi evropski državnik, ki je ameriškega predsednika podprl, ko je bil ne preveč prepričljiv kandidat. Ob zmagi mu je med prvimi navdušeno čestital. Vendar ljubezni ni dobil vrnjene. Trump Orbana v poldrugem letu mandata kljub vztrajnim prošnjam ni sprejel na obisk v Belo hišo. Drugi plakat je še bolj čudaški: fotografija je iz leta 2015, ko so na madžarsko mejo iz Srbije in Hrvaške prihajali begunci. Orban je proti njim postavil štiri metre visoko ograjo in militariziral mejo. Od takrat na Madžarsko begunci ne prihajajo več.

Vendar so starodavne posnetke pritiska Sircev na mejo kot sveže novice z istim sporočilom v nedogled ponavljali na državni televiziji in z njimi morili na državnih radijskih programih. Tri leta stara zgodba o beguncih je bila osnovno sporočilo volitev. Beguncev pa ni bilo nikjer. Sporočila so bila zastarela in primitivna, prisotna pa povsod. Tu pa tam so jim družbo delali redki plakati voditelja skrajno desne stranke Jobbik Gaborja Vone, ki je v nekoliko bolj radikalnem jeziku pripovedoval isto zgodbo kot Orban. Še redkeje je bil posejan vodja leve opozicije Gergely Karacsony, ki je zase trdil, da je neodvisen kandidat. Tako kot vsa evropska levica se je izogibal vprašanju beguncev. Dajal je vtis, da je svojo kampanjo zasnoval na izogibanju vsem kontroverznim temam sodobne madžarske družbe. Politika relativno velike države z desetimi milijoni prebivalcev je bila v resnici zvedena na eno staro fotografijo beguncev na meji, ki z resničnostjo ni imela nobene zveze.

Brez opozicije

Tudi opozicija proti njej se je zdela neresnična. Gergely Karacsony je pred parlamentom na drugi strani visečega mosta prižigal božično drevesce. V Budimpešto je prišla pomlad in vse je cvetelo. Čez Donavo so hodili fantje v kratkih rokavih in dekleta v kratkih krilih. Kakšno predvolilno sporočilo bi lahko nosilo božično drevesce?

»Veste,« je rekel voditelj levice, »Karacsony v madžarščini pomeni božič. To je flash mob, da volilce dan pred volitvami opozorimo nase.«

»In s čim se zoperstavljate Orbanovim protimigrantskim sporočilom?« Orbanov predvolilni plakat, ki je Karacsonyja smešil v družbi Georgea Sorosa in mu v roke potisnil škarje za rezanje bodeče žice, ni visel daleč vstran. Orban je opoziciji očital, da jo mednarodni finančnik judovskega porekla plačuje za to, da bi organizirala uničenje krščanske kulture madžarskega naroda.

»Na raven vulgarne propagande se ne spuščamo,« je rekel Karacsony. »Mi govorimo o demokratičnih vrednotah, na katerih je treba organizirati madžarsko družbo, in o socialni kohezivnosti, ki je nujno potrebna za njen harmonični razvoj.«

Vendar je vulgarna propaganda delovala. Ob razglasitvi volilnih rezultatov je Orban dobil dvotretjinsko večino v parlamentu, leva in desna opozicija pa sta bili zdesetkani.

Zemljevid njegove zmage je bil zares zanimiv. V Budimpešti je opozicija dobila deset volilnih okrožij, Orban pa šest. V prestolnici je volitve izgubil. Zmagal pa je na celotnem podeželju od Blatnega jezera do meje z Ukrajino.

Madžarsko podeželje je velika in težko razumljiva pokrajina. Njen raziskovalec je Imre Kovách. Po poklicu je sociolog, ki se ukvarja z dinamiko razvoja podeželja. Dela kot vodja raziskovalnega oddelka budimpeškega inštituta za sociologijo.

Abonma za podeželje in izven

Kovách je sociolog podeželja in ima podeželske navade. Namesto v pisarni sva se srečala v kavarni trgovskega centra na periferiji Budimpešte. Vprašal sem ga, zakaj je levica na podeželju tako spektakularno kolapsirala in zakaj je Orban tako zlahka zmagal.

Rekel je, da je odgovor zapleten. »Preprosto rečeno: levica ne zna najti poti do revnih slojev družbe.« Ne razumejo jezika, ki ga govorijo reveži, in sami ne najdejo besed, ki bi jih reveži razumeli.

»Tretjina prebivalstva Madžarske pa je revna,« je pojasnil razsežnosti nerazumevanja lastne družbe. »Ne morete si predstavljati, kako zelo revni so ljudje na podeželju na vzhodu države. Levica pa je popolnoma izolirana od revnih družbenih slojev in življenjskih problemov resničnih ljudi. Živi v virtualnem prostoru.«

Vendar je to samo polovica zgodbe. Neuspešni so tudi zaradi zelo spretne politike Fidesza in zaradi nekaterih posebnosti volilnega sistema. Odločilno vlogo igrajo zelo globoke razlike med urbanim okoljem, v katerem se levica dobro znajde, in spremembami, ki se dogajajo na podeželju. »Ruralna območja na Madžarskem in v vzhodni Evropi je težko definirati. Jasno pa je, da je v vzhodnoevropskih novih članicah Unije ruralno prebivalstvo precej številnejše kot v razvitem zahodnem centru.«

Prav razlika med podeželjem in mesti je bila na volitvah odločilna. V Budimpešti so opozicijske stranke odnesle deset volilnih okrožji, konservativci pa šest. Na podeželju pa je vse odnesel Fidesz in nekaj malega Jobbik. Kmetje niso hoteli glasovati za levico. V majhnih krajih z zelo dolgimi imeni proti slovaški meji so pred volišči podeželani s skopimi besedami razlagali eno in isto. Glasovali so za Orbana in Fidesz, ker nikjer drugje nič ni. Med šestimi strankami, s katerimi je nastopila levica, se niso znašli, skrajno desna stranka Jobbik pa je bila preveč groba.

»Jaz ne bi nikoli glasovala za Jobbik,« je rekla gospa v vasi Rózsaszentmárton. »Oni so bili nekaj časa kar v redu, dokler se stvari niso uredile. Ampak zdaj znajo biti samo proti, Fidesz pa je prinesel čisto konkretne pridobitve.«

Ni bilo čisto jasno, kakšne pridobitve naj bi to bile. Revščina ni primerljiva z brezupnostjo krajev na meji z Ukrajino, vendar je vas še vedno daleč od blagostanja. Budimpešta ni bila več kot uro vožnje vstran, pa je delovala kot privid.

»Volilni rezultat je slika zelo dezintegrirane madžarske družbe,« je na to rekel Kovách. »Dezintegracija pomeni, da ena tretjina prebivalstva na podeželju živi v zelo zaostalih razmerah. To je bilo eno od velikih presenečenj padca komunističnega režima. Podeželje je postalo geto za reveže.«

Trije milijoni in dvesto tisoč ljudi živi v majhnih, oddaljenih krajih v globoki revščini. Orban jih je v zadnjih osmih letih pridobil na svojo stran. Uspelo mu je politično integrirati družbo, ki je sicer socialno zelo razdrobljena. To je naredil predvsem z vprašanji identitete. Vprašanje identitete pa je na Madžarskem zares pomembno. Ljudje to, da so Madžari, jemljejo zelo resno, morda veliko bolj resno od drugih sosednjih narodov. Orban je to zelo dobro razumel že na začetku svoje politične kariere in od vseh madžarskih politikov ima za poigravanje z identiteto največ talenta. On je zares dober. Najboljši. Ljudi, ki nimajo veliko zveze s politiko, je prepričal, da so del njegove politične družbe. V osmih letih je s strašenjem pred tujci ljudi prepričal, da je on edina obramba njihove madžarske identitete. Hkrati je spodnji srednji razred prepričal v to, da je on jamstvo tega, da ne bodo zdrknili v revščino. Srednji razred ve, da bi bolj učinkovita socialna politika glede revežev potrebovala velika sredstva, ki jih ni. Če bi kdo uvajal bolj učinkovito socialno politiko, bi denar lahko pobral samo od srednjega razreda. Srednji razred in višji razred v resnici ne marata Orbana in politike stranke Fidesz, vendar je v njunem interesu, da se socialna piramida ne spremeni.

Reveži so zavezniki bogataša

Ampak kako je državnik, ki je očitno zaveznik največjih bogatašev v državi, prepričal reveže, da je na njihovi strani? Sociolog je na to odgovoril s kratkim predavanjem.

»Reveže je treba držati v njihovem okolju in jim omogočiti ravno dovolj dohodka, da preživijo,« je rekel. »Dobiti morajo delo, vendar morajo ostati revni.« Tukaj je bil Orban domiseln. Vpeljal je prakso javnih del za člane zelo revnih družin. Nezaposleni imajo 100 ali 150 evrov mesečnega dohodka. Ali pa nič – ni tako zelo redko, da sploh nimajo nobenega dohodka. Oni vstopijo v sistem javnih del. Čistijo ceste, kosijo travo, delajo na poljih in dobijo trikrat ali štirikrat več denarja. To je še vedno zelo malo, vendar bistveno več, kot znaša pomoč nezaposlenim. Predvsem je veliko več kot nič.

»S tem postanejo klienti lokalnih županov in drugih vaških oblasti,« je naprej izpeljeval Kovách. »Popolnoma jasno jim je, da je njihovo preživetje in preživetje njihovih družin odvisno od države in od politike vlade v Budimpešti. Oni ne potrebujejo drugih sporočil, samo to, da jih Orban brani pred tujci, ki jim gre še slabše kot njim in jim hočejo vzeti še tisto malo, kar imajo. Njihove glasove so na volitvah usmerjale lokalne oblasti.«

Orban je osem let svojih dveh mandatov uporabil za to, da je razvil nov tip nacionalizma. Vedel je, da mora najrevnejšim nekaj dati, če hoče, da bo njegova zgodba kredibilna. V idejo madžarskega interesa morajo bili vključeni vsi. Od najbolj bogatih, ki tega niti ne potrebujejo zares, do najrevnejših, ki to zares potrebujejo. Tukaj je pokazal veliko politične domišljije. V urbanih okoljih njegova politika nima sreče, na podeželju pa je zares uspešna. Za reveže brez zemlje je vpeljal socialno porabo obdelovalne zemlje. Lahko pridelajo dovolj hrane, da niso lačni. S tem so dobili nekaj samozavesti in niso več bili pripravljeni prenašati ponižanja iz devetdesetih let, ko jim je država pred očmi razpadala. Lokalne oblasti je prisilil, da začnejo o revežih govoriti pozitivno. Prej so se o njih izražali sovražno. Reveži so bili lenuhi, ljudje, ki nič ne znajo, ki so v breme in nočejo delati. Z javnimi deli in uporabo zemljišč je dosegel uspehe in je govorico obrnil: reveži so ljudje, ki potrebujejo priložnost. To je ena plat njihovega uspeha. Sogovornik pa je opozoril še na drugo.

»Veliko več energije pa je vložil v to, da je na podeželju okrepil relativno bogat srednji razred, ki je počasi nastajal zadnjih trideset let. Orban hoče imeti madžarsko podeželsko buržoazijo kot eno od baz svoje moči. Njim je zares dal priložnosti za bogatenje, njihovi interesi pa so se leta 2010 srečali s politiko Fidesza. Predstavljajo deset odstotkov vsega madžarskega prebivalstva, vladajo pa nad polovico madžarske družbe. Ne gre samo za veleposestnike, ki so vprašanje zase, ampak za celoten višji srednji razred podeželja.«

Njim mestna inteligenca ne pomeni nikakršnega vzora. Imajo svojo zelo specifično in močno kulturo.

»Tam nastaja novi razred, ki zahteva svoje mesto v sistemu. Hočejo, da se jim prizna status. Od njih je Orban pričakoval, da mu pripeljejo glasove podeželja, in pripeljali so jih več od pričakovanega. Oni so revne Madžare prepričali, da se jim Orban izplača. Njim se očitno izplača in revni ljudje jim zlahka verjamejo, da je takšna politika uspešna, ker prinaša osebno blagostanje. Zahteva pa integracijo v politiko Fidesza in glasovanje zanj. Ni bilo težko, ker leva opozicija podeželanov sploh ni nagovorila.«

Brez diskusije

Z redukcijo propagande na namišljeno nevarnost, ki jo predstavljajo migranti, je Fidesz preprečil diskusijo o resničnih problemih sodobne Madžarske. Nič o šolah, nič o zdravstvu, nič o bolnišnicah, o domovih za ostarele, o socialnih službah. To so področja, kjer je veliko prostora za kritiko, z begunci pa so vse preglasili.

»Takoj ko bi se začela resna diskusija, bi se njihova zgodba podrla,« je rekel Kovách.

»Zakaj pa opozicija ni odprla teh vprašanj?«

»To je zares zoprno. Tudi opozicija ni rekla skoraj nič o socialnih razlikah. Nič o prepadu med bogatimi in revnimi, nič o prepadu med srednjim razredom in revnimi. Celo nič o prepadu med zares bogatimi in srednjim razredom. Sploh nimajo besede za proletariat in nižji razred. Molčali so, ker niso hoteli provocirati svojih volilcev mestnega srednjega razreda. Tukaj vsi dobro vedo, da če hočeš dati tistim, ki nimajo, moraš vzeti tistim, ki imajo. To pa je način govora, ki je na Madžarskem postal nepopularen, tudi levica ga ne zna več uporabljati, ker so njeni volilci tisti, ki kaj imajo.«

Orban je pred volitvami za Evropsko unijo uporabljal zelo hude besede. Tudi v kratkem govoru po razglasitvi rezultatov se je obregnil ob evropske politike. Vendar je tukaj njegov govor poln protislovij. Madžarska je ena od bolj uspešnih porabnic evropskih strukturnih skladov. Trgi vseh mest so bili tlakovani z evropskimi sredstvi, šole obnovljene, ceste so bile popravljene ali zgrajene na novo. Madžari množično podpirajo članstvo v Evropski uniji. Stopnja podpore je med najvišjimi v Evropi. Za madžarski nacionalizem je izguba nadzora nad porabo sredstev hud problem. Na tem temelji dobršen del zelo močne protibruseljske kampanje.

Redistribucija razvojnih sredstev je v teh okoliščinah pomemben element politične kontrole nad družbo. Orban jo hoče imeti zase. Doma je dosegel skoraj popoln nadzor. Z evropskimi sredstvi ni zgradil samo politične strukture, ampak je na podeželju okrepil tudi razvoj novega razreda zemljiške buržoazije. Podeželske reveže pa je pretvoril v njihove zaveznike. Z okrepljeno legitimiteto svoje ideje o neliberalni demokraciji, ki jo je potrdila še ena dvotretjinska večina v parlamentu, se bo zdaj soočil z Evropsko unijo. Ko je pred osmimi leti prišel v Bruselj, so se tam iz njega norčevali kot iz človeka, ki je prišel v okviru abonmaja za podeželje in izven. Zdaj je pripravljen, da podeželje pripelje v središče evropske politike.