Zakaj to sprašujem? Mene namreč vedno znova nekako zbudi občutek trenutnega vremena. Začutim veter, ki mi mrši lase ali pripravi listje na drevju, da zašumi, da dviga prah in moram zapreti oči. Začutim toploto sonca spomladi, ko smo ga tako željni po zimskem pomanjkanju svetlobe in toplote, ali pa jeseni, ko se počasi poslavlja in je zato še toliko dragocenejše. Ali pa poleti, ko dobesedno zapeče na goli koži in se raje zakrijem pred njim. Ampak ga občutim, se ga zavedam. Ali pa dež, sneg, veliko je tega, kar občutimo, če se le tega zavedamo. Da ti dežne kaplje polzijo za vrat in pod spodnje perilo, ko lije kot iz škafa, mi pa brez dežnika. Kaj hujšega! Ja, če hladno piha. Po drugi strani pa so tople poletne plohe ali nevihte lahko celo prijetne. Če si to dovolimo občutiti in ne prevlada privzgojena reakcija, joj, moker bom, kako je to zoprno...
Dostikrat se vprašam, kako živali občutijo mraz. Ali jih zebe in so zaradi tega žalostne? Samica je žalostna, če izgubi mladiča, torej bi lahko občutila tudi žalost ali neko trpljenje, ko jo zebe. Predstavljam si, da jim je pozimi hladno, ampak preživijo. No, ne čisto vse. Mi pa delamo dramo iz tega, če nas, na primer, zebe. Se bom prehladil, dobil bom pljučnico ... in podobno. Morda res, ampak moramo biti res nekaj časa izpostavljeni mrazu ali vetru. Spomnim se, kako sem še kot vojaški obveznik šel enkrat maja na orožne vaje. Taborili smo na prostem. Vsak dan so bile plohe, vsak dan nas je vsaj malo namočilo. Nisem se pošteno posušil ves teden. Zbolel bom, vsaj angino bom staknil, sem pomislil. Nič ni bilo. Vsak dan smo se greli ob ognju in iz naših oblek se je kadila sopara. Tudi na turni smuki so mi otrpli prsti, pa se je vse uredilo. Na kolesu me je dobil dež, potem pa je zapihala burja. Ko sem dospel na železniško postajo v zavetje, sem mislil, da sem v raju.
Marsikaj čisto brez škode preživimo. Preveč si ženemo k srcu to »presneto« vreme. Raje ga občutite in se ga zavedajte. Saj mine.
