Film in literatura – dobra zgodba! Podobe kličejo besede, besede ustvarjajo podobe! Veliko filmov nastane po literarnih predlogah, nekatere tovrstne izpeljave so slabše, druge boljše. Za filmskega ustvarjalca vedno predstavljajo izziv. Že zato, ker mora literarno delo prevesti v filmski jezik.
Vaši najljubši filmi in knjige?Med filmi imam od prvega ogleda naprej najraje Casablanco. Citati iz filma ostajajo, združijo se besede in filmska slika. Saj se spomnite: »Zaigraj še enkrat, Sam.« Ali pa: »Zgrabite običajne osumljence.« Da ne omenjam meni najljubšega: »Mislim, da je to začetek čudovitega prijateljstva.« Nič čudnega, da sodijo med najbolj impresivne citate v filmski zgodovini. Film še vedno vsake toliko časa pogledam. Pravzaprav se podobno dogaja z dobrimi knjigami. Vedno znova sežemo po njih. Poezija Emily Dickinson, Edvarda Kocbeka in R. M. Rilkeja so moja stalnica. Enako velja za otroške knjige Tove Jansson in njene Mumine, rada berem Grimmove in Andersenove pravljice. Še vedno.
Sami ste kot scenaristka sodelovali pri več dokumentarnih filmih. Ali vam je kateri še posebej ostal v spominu?Najbrž prvi Jaz sem pa muzikant, ki ga je režirala Polona Sepe. Film pripoveduje o pouličnih glasbenikih. Po osamosvojitvi so naše ulice postale glasbeno živahnejše. Štirideset, petdeset let nazaj so bili glasbeniki zaradi igranja na ulicah lahko aretirani. Sicer pa film spregovori tudi o enem najradikalnejših primerov zatiranja tovrstne glasbe v totalitarističnih sistemih. Stalin je namreč nekoč sklical prvi vseruski kongres bardov, ljudskih pevcev, ki so potovali po deželi, se ustavljali v različnih krajih, igrali in prepevali. Ko so bardi prišli na kongres, jih je ukazal postreliti. Glasba, poezija, umetnost imajo moč. Določenemu sistemu lahko predstavljajo nevarnost. No, najbrž ne mislite, da pri nas okrnjenje sredstev za kulturo igra igro v tej smeri. Ali kaj?! Zanimiva so moja scenaristična sodelovanja pri filmskih portretih; med njimi naj omenim film Pianist v belem o življenju in delu slovenskega pediatra in glasbenika dr. Pavla Kornhauserja. Med drugim je veliko prispeval k boju proti nasilju nad otroki. Dragocen pa mi je tudi zadnji film Samorastniške kronike v režiji Igorja Pedička o Galeriji likovnih samorastnikov v Trebnjem. Galerija se ob podobah z glasom v offu predstavi kot prvoosebna pripovedovalka. Na neki način si tu literarna izpoved in film podata roke.
Pišete za otroke in mladostnike. Vaš roman Desetka je pritegnil pozornost tako kritike kot mladih bralcev. Kaj vam pomeni ustvarjanje za mlade?Mladostniki raziskujejo svojo identiteto, zavračajo staro, iščejo novo, postavljajo si vprašanja o sebi in svetu ter o svoji vlogi v njem. Odgovore nato iščemo vse življenje. Nikoli dokončano delo. Skozi zgodbe o mladostnikih sama preverjam svoja spoznanja. Pa ne v smislu tega, da se vračam v čas svojega odraščanja. Moj namen je pisati o sodobnem najstniku. Toda nekaj drži. Časi so se res spremenili. Nekoč sicer ni bilo mobitelov in računalnikov, klepetov in sporočil, a problemi odraščanja so ostali isti. A starejša ko sem, bolj se mi zdi, da na novo odkrivam veselega otroka v sebi. Veliko ima povedati. In ne morem drugače, kot da mu prisluhnem in to zapišem.
Ustvarjate pa tudi romane, kratke zgodbe in poezijo za odrasle. V čem je razlika v primerjavi z deli za otroke?Na neki način ni nobene. Oboje je pisanje, od mene zahteva ure in ure, preživete za računalnikom, roke za oddajo teksta, kavo, sprehode in nespečnost. Junaki ne izginejo, ko vstanem od pisalne mize. Nosim jih s sabo. V sebi. Zbujajo me s svojimi stavki in terjajo od mene, da jih zapišem. Zmotijo me med nakupovanjem. Ogovorijo me sredi pogovora s prijatelji. Neizprosni so. Včasih so do mene ljubeči, naklonijo mi lahkoten tek besede, da jih komaj uspem zapisati, drugič trmasto molčijo, postanejo strašno zoprni, da bi jih najraje postavila pred vrata. Pa ne gre. Tudi ko knjiga izide, še nekaj časa odmevajo v meni. Razlika v pisanju za otroke je v tem, da so otroški junaki bolj muhasti in skrivnostni. V otroškem romanu Čivknjeno od začetka do konca glavna junakinja sinička Rozi kar nekaj časa ni hotela zapeti, pravzaprav vse do konca knjige. Najprej je morala povedati zgodbo o prijateljstvu. S poezijo pa se ni za šaliti. Pesem pokliče, ko je pesnik pripravljen, da jo sliši. Če je treba, zabobni, najprej na plano udari s svojim ritmom in melodijo, še preden lahko razvozlam pomen. Terja drugačno zbranost in občutljivost kot pisanje proze. In veliko prisluškovanja.
Večkrat nastopate za otroke. Kakšen je njihov odziv?Različen. Najbrž kakšnega zgrabi klepetavost, drugega spanec, nekateri pa vendarle prisluhnejo. Pravzaprav večina. Kadar med podajanjem opazim iskrive otroške oči, vem, da mi je uspelo pritegniti njihovo pozornost. Pri izvajanju igrice Pesem za vilo, ki je nastala po moji istoimenski pravljici, jih povabim k sodelovanju. Praviloma se pridružijo pri petju. S pesnikom in glasbenikom Andražem Poličem izvajava glasbeno Pravljico o polhu Puhiju, ki je izgubil svoje pesniško pero in ne more več pisati pesmi. Ko sraka, ki ga je našla, okleva, da bi mu ga izročila, se sami od sebe oglasijo otroci in zahtevajo, naj mu ga vrne. Ali je kaj čudnega, da se na koncu pridružijo izvajanju pesmi in zapojejo: Oj, polhovo pero je mega, raztrosi pesmi med otroke. Oj, polhovo pero je mega. Pričara smeh in lepe sanje.
Kaj vam pomeni beseda ČAROSVET?
Najbrž mislite čarobni svet. Pri tem ne gre le za vstop v fantazijske svetove, ki naj bi mu magičnost in čarovnija že sami po sebi pripadali. Ves svet je čaroben. Gre za to, kako gledamo nanj, kako ga doživljamo. V tem smislu bi stavila na čudenje. To naj bi pripadalo otrokom, pesnikom, filozofom. A pripada vsem nam. Pa ni nujno, da se pojavi ravno v nenavadnih ali celo ekstremnih okoliščinah. Saj se lahko čudimo posekanemu gozdu, travni bilki, oblaku… Izražamo prevzetost nad svetom. Pisanje je le eden od načinov, kako to izkustvo delimo.
Ali vam vaš dom predstavlja posebni čarosvet?Glede na to, kaj vse tam nastaja, včasih res spominja na čarovniško delavnico. Pa ne le zaradi ustvarjalnega nereda. A ta delavnica rada dobi noge in se seli naokoli. Moj dom ni le na ulici, kjer stanujem. Dom postane hotelska soba, pisateljska rezidenca, v tujini domovanje pri prijateljih, avtobusna čakalnica, restavracija na vlaku… »Polhovo pero« potuje z mano. Mesto hišne številke pripada beležnici, v katero zapisujem, računalniku, na katerega pišem, ljudem, s katerimi si prekrižamo poti. Vse to je lahko dom.
Pomladni čas v vas najbrž prebudi željo po potovanju…Ta želja je najbrž ves čas prisotna, na pomlad je seveda še intenzivnejša. Zaradi obveznosti bo morala malo počakati na uresničitev. Ena od stvari, ki me čakajo, je nastop na Slovenskih dnevih knjige. Lepo bo popeljati otroke v pravljično deželo. Ob tem me preganja zaključevanje romana Sence skupaj s Ksenijo Jus, ki je spodbudila ta projekt, s Katarino Nasteski in Katjo Stare pa pripravljamo politično-ljubezenski kabaret z naslovom In naprej. Vključuje izvedbo Ksenijinih uglasbenih pesmi in moje vmesno dramsko besedilo. Dekleta so pesmi že predstavljala na koncertih, zdaj bomo v izvedbi združile moči in iz njihove skupine Trik je zdaj nastal Tri(c)k. Ime je seveda nastalo iz začetnih črk naših imen, opozarja pa še na kakšen drug pomen. Trikovsko, mar ne?
Pa to je najbrž le drobec iz vaše čarobne delavnice. Kako ob vsem tem najdete čas za pisanje?Čas poišče mene. Najpogosteje zelo zgodaj zjutraj. Noč odnese dogodke prejšnjega dne, sanje opravijo svoje, misel je čistejša. Pravijo, da obstaja trenutek, ko za hip ves svet obmolkne. Morda zato še pred zoro lovim ta trenutek. Ker iz tišine se vse začenja.
