In zdaj k nam, ki vztrajno brcamo v meglo, torej k piscem v »pisma bralcev«, ki smo v isti vlogi kot novinarji TV-hiš(e) in drugih medijev, čeravno se zdi, da pišemo le o tem, kar nam gre na jetra. In ker smo med seboj neorganizirani, se nekaterim zdi, da vsak po svoje brca, čeprav je vsem skupno isto: da se stvari popravijo, izboljšajo, uredijo v skladu s pravom, zakoni, etiko, moralo, torej z vsem, kar bi težko našli pri nas, pa četudi bi svetili z lučjo pri belem dnevu. In če se novinarji nacionalne TV-hiše bojujejo z mlini na veter in če mi pisci brcamo v meglo, je še vedno velika razlika med vami in nami. Če vam visi nad vratom sekira samocenzure, ker še vedno lahko izgubite službe, mi upamo napisati mnogo več, pa bi pričakovali tudi več medsebojne pripadnosti ali solidarnosti, ko imamo vendar isti cilj. A ni tako: če ti urednik ali urednica tiskanega medija še odgovori in napiše, zakaj prispevek ne bo objavil(a), pa od TV-hiše ne pride ne bev ne mev, čeravno se oddaja razglaša z »beseda je vaša« in čeprav jim pošlješ polno pisem z aktualno vsebino in ne o tem, zakaj žaba nima dlak.

In tu pridemo do ključnega vprašanja: čemu vaši boji z mlini na veter in naše brcanje megle, če je rezultat obojega glavobol malih ljudi? Oblastniki se le menjavajo pri koritu in tam ob njih živijo kot »bubregi u loju«, tožilci in sodniki pa so obsojeni na trajni mandat in dosmrtno službo z dobro plačo za rezultate, ki bi se jim čudili vrabci, in hitrostjo reševanja obrobnih zadev, primerljivo polžem, medtem ko rešitev takšnih, kot je bančna luknja, lahko pričakujemo ob sv. Nikoli. Čemu torej pisati pisma časopisom ali odprta pisma politikom, ki jim ne pade na kraj pameti, da bi odgovorili, saj si mislijo, »saj ga bo minilo«? Premalo je, če je objavljeno z mojim podpisom in če mi kdo reče ali napiše, da sem jim dobro »nadrobil«, a se je vse skupaj v 25 letih spremenilo za malenkost. V glavnem in za večino Slovencev na slabše.

Jožef Praprotnik, Jesenice