Vsega tega se režiser, scenograf in kostumograf Hugo de Ana natanko zaveda (njegovo postavitev, znano s tujih odrov, je k nam prenesel Filippo Tonon). Opera se poigrava z izrazno-predstavno iluzornostjo in nezadostnostjo opazovalskega položaja, sopranski finale pa odkrito izpostavi kot umetnost zaradi umetnosti. De Ana ji nadene okvir blago ponarejene pastoralne melodrame, ki (se) jo igra gosposka družba v bidermajerskih kostumih. Režija, zapolnjena z nenehno vódenimi pogledi, baletno navdihnjenimi pozami, s prospekti idealizi

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.