Po definiciji SSKJ je poklic delo ali dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin. Osebno menim, da se je zelo pomembno vprašati, katero delo ali dejavnost pa opravljajo določeni posamezniki, katerih poklici so popolnoma novi. Z razvojem tehnologije se ljudje, predvsem mladi, vse pogosteje zatekajo k načinom preživetja, ki jim omogočajo, da potujejo po svetu in zadovoljujejo svojo potrebo po nomadstvu, ki je starejša od digitalne dobe. Zanje se je uveljavilo ime digitalni nomadi, saj svoje delo opravljajo prek spleta, ne glede na lokacijo. Pišejo bloge, prodajajo poceni robo, inštruirajo prek skypa, urejajo spletne strani ali fotografije…, skratka v državah z občutno nižjim standardom prek interneta služijo kruh. Pa je to za vse v okvirih definicije poklica? Zakaj so digitalni nomadi deležni tako malo prepoznavnosti? Pred pisanjem te kolumne sem v pogovoru s sošolci dojela nekaj popolnoma nepričakovanega. Da tudi nekateri mladi menijo, da digitalni nomad ni poklic. Zakaj je tako? Digitalni nomadi s svojim delom namreč pridobivajo osnovne materialne dobrine, ki jim celo omogočajo, da obiščejo najbolj eksotične kotičke sveta. Največkrat so to ljudje, ki so svoj čas, denar, talent in ambicije vlagali v prave stvari ob pravem času in sčasoma se jim je to izplačalo. Ravno mladi ljudje bi morali prepoznati vse možnosti, ki se jim ponujajo s takim načinom življenja.

Digitalni nomadi niso vezani na pisarne, podjetja, inkubatorje ali laboratorije. Spoznavajo nove ljudi, iščejo posameznike ali skupine s podobnimi interesi ali se povezujejo z lokalnimi skupnostmi, ki jim olajšajo preboj do samostojnega bivanja oziroma poslovanja. Dokazujejo nam, da lahko svoje konjičke spremenimo v način preživljanja, da je lahko naše delo uživaško in opravljeno pod našimi pogoji. Za to pa je potrebno veliko čustvenega, časovnega in finančnega vlaganja. Svoje sposobnosti morajo digitalni nomadi sprva dodelati, dognati, kako z njimi zaslužiti, šele potem se lahko popolnoma osvobodijo okov pisarniškega dela. Proces je zahteven in počasen, vendar svoboda digitalnim nomadom prinaša možnost osebnega in kariernega razvoja ter enačenja dela z zabavo in sprostitvijo.

Ta neverjetni pojav torej počasi, vendar zelo korenito spreminja definicijo poklica. Kdaj pa se bodo v korist digitalnih nomadov spremenile zakonodaje in infrastrukture držav ter mest? Bo Slovenija prva ali zadnja med njimi?