Scenarist mi povzroči spreminjajoče se slike vesolja in velikosti majhnih mravelj, ki so kot podgane ujete v sistemu. Občutek pod vplivom me spominja na tiste slepe za rutino, ki potomce učijo o sprejemanju vlog in učenju pesmi na pamet. Sicer pa nihče od nas ni scenarija konzumer, vse nas je konzumiral, zato ne sodi. Vsak namreč uživa v procesu spremembe fikcije v resnico in je posrkan v jedro črne luknje informacij. Z recitacijo.
Jaz, meso in kri, se vprašam, sem res del izpeljane rutine. Sem res le njen nešteti voznik in je to le čas že stokrat izrečenega vprašanja, potem pa grem naprej?
Naprej, kot njemu le stranska vloga. Kot še eno bitje izgubljeno v spreminjajoči se strukturi, na hitro pretakajočo se uro.
Živeti po nezapisanem planu s scenarijem. Planu, v katerem hipoteze postajajo dokazi in zmanjkuje nam jih. Potrebuje več znanstvenikov. V strukturi pomanjkanja časa, kar je naša družba, listanje izgublja pomen. Potrebuje manj piscev. Ekran ti nariše nasmeh na obraz, kdo je odgovor? Kaj nisi slišal? Potrebuje več medijev.
Iz irelevantnosti v zalogaj je vsaka misel pobrana in s tem tradicija prodana. Takrat, ko se ti zdi, da tvoja neustreznost postane družbi ustrezna in poanta ni več trezna. Takrat se ti prikaže scenarist. S sladkobo nam črta ambicije, da ugaja eliti. Zato imaš za plavanje v kvadratu na voljo psihologa, ki ti zrecitira statistiko.
Rešil te bo z idejo sistema, odprl boš svoj s.p. in dočakal luč. Scenarist pa se ne bo razkril. Kolona predalčkanja se ne bo končala in vsak bo postal le oseba s pooblastitvijo za izrek določenega scenarija.