Pri ekološkem načinu obdelovanja zemlje se je včasih treba obrniti k simbiozi rastlin in živali. Tako so tudi pri nas že poznane račke indijske tekačice, ki so zelo dobrodošlo orožje v boju proti prevelikemu številu polžev na vrtu. Na Japonskem pa obstaja način, pri katerem race uporabljajo tudi za odstranjevanje plevela na riževih poljih, kar pomeni, da s tem močno zmanjšajo uporabo pesticidov.
Račke so na riževih poljih na Japonskem uporabljali že od nekdaj. Uporabljali so jih tudi na Kitajskem, najstarejši zapisi o gojenju riža s pomočjo rac so stari okoli 600 let. Toda metoda je z razširjanjem modernih načinov kmetovanja po drugi svetovni vojni zamrla. Dokler je v osemdesetih letih ni ponovno začel uporabljati kmet Tekao Furuno, ki ima na otoku Kjušu posest, veliko tri hektare. Ko se je v sedemdesetih letih odločil, da bo riž prideloval popolnoma ekološko, sta z ženo ure in ure prečepela na riževih poljih in odstranjevala plevel. Nato je slišal za race. Sprva je race na riževa polja spustil, da bi njihovi iztrebki pognojili zemljo, a je kmalu uvidel, da imajo race med rižem še druge zanimive prednosti. Ker so tacale po vodi, je bilo blato rahlejše in riž je bolje uspeval. Še bolj je bil navdušen nad tem, da so račke pojedle škodljivce, lotile pa so se tudi plevela, ki je rasel med riževimi bilkami, medtem ko se riža niso niti dotaknile, saj jim ne ustreza okus kremena.
Po nekaj letih preizkušanja je dovršil metodo. Zdaj na svoja riževa polja spušča sedem dni stare račke, in sicer največ 30 na hektar. Polja ima zaščitena z ograjo, da rac ne napadajo psi. Ko so račke stare osem tednov, jih odstrani s polja, da ne bi pojedle dozorelega riža. Vmes na polje spusti sladkovodne ribe smrkeže, da ribji iztrebki gnojijo riž, ter zasadi vodno lečo, ki prst obogati z dušikom. Ko riž požanje, s polj odstrani vodo in jih zasadi z zelenjavo. Na tak način pridela več kot osem ton riža na hektar, kar je približno enako kot s konvencionalno metodo. Poleg riža pa prodaja tudi race, račja jajca, ribe in zelenjavo, vse pridelano na isti površini. Izračunal je, da race človeku na leto prihranijo okoli 240 ur ročnega pletja hektara riževega polja.
Produktivna metoda
Furano, ki je svojo metodo izpopolnjeval več let, je leta 1989 s to temo tudi doktoriral, metoda pa je na Japonskem uradna metoda integriranega kmetijstva, o kateri zdaj uči tudi druge kmete. Ocenjuje, da po njegovi metodi riž prideluje okoli 75.000 kmetov na Japonskem, v Koreji, na Kitajskem, v Vietnamu, na Filipinih, v Laosu, Kambodži, Maleziji, Bangladešu, Kubi in Iranu, preizkušali pa so jo tudi v Franciji. Furano je prepričan, da na njegovi kmetiji race ustvarjajo neomejene zaklade, zato je naslov knjige, ki jo je napisal o metodi aigamo, Račja revolucija. Prepričan je, da bi se race lahko uporabljale na večini azijskih riževih polj.
V knjigi Konec hrane, ki je izšla tudi pri nas, je Paul Roberts zapisal, da ima Furunov sistem vse, kar mora imeti alternativni model proizvodnje hrane: poganja ga sonce in deluje v zaprtem krogu (vsa hranila se proizvajajo na kmetiji), ni nobenih herbicidov ali insekticidov, z izjemo nekaj žitne krme za race in nekaj študentov za dodatno delovno silo tudi ni nobenih drugih zunanjih vnosov. Kar pa je najpomembnejše – kmetija je neverjetno produktivna.
