To bržkone velja tudi za precej pretresljive nedavne podatke Svetovne zdravstvene organizacije, da so v pitni vodi, ki jo prodajajo na trgovinskih policah, plastični mikrodelci. Pregledali so 250 steklenic in v skoraj vseh je bila plastika, ne glede na sloves polnilnice. Te dni so tudi poročali, da so v kitu našli za skoraj 30 kilogramov plastične krame. No, pa saj ni treba biti sredi morja, da ugotovimo, v čem je težava. Dovolj je, da se sprehodimo po obrežju katere od naših čudovitih rek. Ali pa se odpeljemo v Vipavsko dolino po burji, je v šali za Nedeljski dnevnik dopolnil sogovornik.
Nihče si namreč ni predstavljal, da bo plastika v naravi postala tak problem. Tako čudovit in poceni material, tako vsesplošno uporaben in v današnjih časih nepogrešljiv. Z njim so in še vedno lahko počnejo skoraj kar koli. To, česar si nekoč niso predstavljali, je danes resničnost. Brez težav si lahko prikličemo v spomin prizore zajetnih odpadnih kupov, celih jezer plastične svinjarije, ki stoji pod milim nebom in čaka na tistih nekaj sto let do razgraditve. Če ne na smetišču, v naravi, okoli vratu kakšne živali ali kje sredi oziroma na dnu morja, kamor po ocenah potone ogromno človeških plastičnih odpadkov.
Zgodba o tem odpadku se ne začne sredi morja in je tudi ne pripovedujejo, kot bi se nekateri izrazili, ekološki skrajneži. Pripoveduje jo osrednja, umirjena znanstvena srenja, med katero sodi tudi dr. Kržan, predavatelj, zaposlen na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Zaveda se, da si brez plastike sodobnega življenja ni mogoče predstavljati, po drugi strani vse kaže, da je njen učinek na okolje premočan. »Plastika je prijatelj, ki ga moramo obvladati,« je trezno ilustriral.
Potem je v roke vzel napravo, za katero človek takole ne more soditi, ali znanstvenik drži lovilnik vetra, senc ali morda sanj – polmetrski mrežasti stožec z nekoliko neobičajnim zaključkom, kakšnih deset centimetrov dolgim modrim valjem s predalnikom. »Vidite, takšno napravo smo izdelali, da bi pogledali, ali je v slovenskem morju prav tako plastika.« Bilo je pred sedmimi leti, ko so se študenti prvič lotili tega podviga. Pred tem pri nas (ali drugje v Jadranskem morju) ni bilo posebnih poglobljenih projektov, v katerih bi poskušali najti resnico. »Malce me je bilo strah, da ničesar ne bi našli,« se je namuznil. »Sliši se čudno, toda naš cilj je bil pogledati, ali je naša domneva pravilna. Žal je bila.« Ko so morsko vodo vzeli pod drobnogled, je bilo dvoma konec in preizkus pozitiven. Plastika je tudi pri nas. Podatki so primerljivi z drugimi v Sredozemlju in morski tokovi pri tem prav nič ne pomagajo.
Bančno luknjo izkopali zlati krampi
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, katera imena se ves čas pojavljajo med upravljalci slovenskega premoženja in delanju bančne luknje, zakaj se morajo posloviti jajca iz baterijske reje, kako nevarna je vloga dvojnih vohunov, kaj nam svetuje francoski ekonomist Thomas Piketty in kje je papagaj Koki pel le nabožne pesmi – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
