Profesor Roman Jerala s Kemijskega inštituta je od Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) pridobil 2,5 milijona evrov za razvoj miniaturnih bioloških strojev, ki bodo »od znotraj« popravljali naše telo. »Ljudje si predstavljajo stroje kot kovinske naprave, ki nekaj premikajo. Ampak tudi v naših celicah delujejo stroji, razne celične strukture, bički, ki opravljajo določeno funkcijo,« je v pogovoru za Dnevnik razložil Jerala. »S sodelavci tako razvijamo modularne proteinske strukture, ki bodo uporabne za različne namene,« pravi.

Kletka za zdravljenje raka

Na razpisih ERC, ki jih financira Evropska unija, je doslej sredstva pridobilo le pet raziskovalcev iz Slovenije, tako visoke zneske so pred Jeralo prejeli le trije. Razpisni pogoji so izjemno zahtevni in skozi močno znanstveno konkurenco se prebijejo le najboljši raziskovalci. ERC bo na tem razpisu financiral le dvanajst odstotkov projektnih prijav, ki jih je bilo več kot dva tisoč.

Proteinska struktura, ki jo razvijajo Jerala in sodelavci, bo imela obliko kletke, ki se bo odpirala in zapirala. V njej bo na primer lahko spravljeno zdravilo za rakave celice, ki bo na tak način – ker gre za izredno majhne naprave – lahko dostavljeno do točno določene rakave celice. Ob stiku s celico se bo zdravilo sprostilo in jo uničilo, okolici pa ne bo škodovalo.

Na Kemijskem inštitutu napovedujejo, da bodo nove proteinske strukture uporabne tudi kot senzorji ali na področju »novih materialov«. Jerala pa opozarja, da končna uporabna vrednost odkritij še ni definirana, saj gre za temeljno raziskovanje, ki ni vnaprej usmerjeno v praktične izdelke. »Verjetno bo na podlagi naših odkritij nastalo še kaj, česar si za zdaj še ne predstavljamo,« je dejal.

Slovenci dobri, a težko v prvi ligi

Jerala je pojasnil, da je na specifičnem raziskovalnem področju, za katero bo prejemal sredstva ERC, njegova raziskovalna skupina vodilna na svetu. Na širšem področju dizajniranja proteinov pa je trenutno veliko znanstvenih skupin, ki skušajo priti do novih odkritij. »Sodelujemo z mnogimi, od Japonske prek evropskih držav do ZDA,« je pojasnil. Dejstvo, da prihaja iz države, ki na znanstvenem zemljevidu ni izpostavljena, ga ne ovira, saj so za mednarodno sodelovanje ključna osebna poznanstva. »Obiskujemo se, si izmenjujemo izkušnje, reagente,« je opisal povezanost »svoje« znanstvene skupnosti. »Drugače pa je pri poskusih objav znanstvenih člankov v najpomembnejših revijah (Nature, Science in podobne, op. p.). Uredniki prispele članke presojajo tudi po tem, ali avtorji prihajamo iz 'prve lige' ali ne. Pri njih slovensko znanstveno okolje gotovo ne uživa takšnega ugleda kot denimo angleško ali ameriško.«

Slovenski vodilni znanstveniki opozarjajo, da domača politika pri tem znanosti ne podpira dovolj. Sredstva, ki jih država namenja za znanost, so namreč preskopa, da bi lahko slovenska znanost – z izjemo posameznikov – tekmovala s svetovno elito. Profesor Jerala je opazil, da tudi njegov »milijonski« uspeh na razpisu ERC ministrice za izobraževanje, znanost in šport Maje Makovec Brenčič ni razveselil toliko kot medalje športnikov na zimskih tekmovanjih. »Prek svojega tajništva mi je poslala pismo s čestitkami. Kar poglejte pa, koliko tvitov ministrica napiše ob športnih zmagah in koliko ob znanstvenih uspehih,« je ironičen Jerala.