Želva ni običajna domača žival, če razmišljate, da bi si jo omislili, pa se je dobro zavedati, da zahteva posebno skrb, čeprav ne počne kaj dosti več od tega, da jé in se počasi premika, ter zelo dolgo živi.
Želve, ki jih imamo za domače živali, lahko dosežejo toliko let kot ljudje, običajno pa več kot 25, medtem ko v divjini dočakajo tudi več kot 200 let. Toliko časa, kot bo živela, torej več desetletij, pa boste morali tudi skrbeti zanjo. Želva rada odtava v neznano, tako da se, če jo boste pustili, da se sprehaja na prostem, pripravite, da jo boste kdaj tudi iskali. Če jo boste imeli v terariju, pa ji morate zagotoviti dovolj prostora. Dvajset centimetrov dolga želva bo potrebovala najmanj 300-litrski tank oziroma terarij, pri vsakem centimetru več pa dodajte še kakšnih 40 litrov. Veliko vrst želv potrebuje tako vodo kot suho površino, kjer se lahko popolnoma posušijo, potrebovali pa boste tudi termometer, s katerim boste merili temperaturo v njenem bivališču. Ta se, ko želva hibernira, kar se zgodi v začetku novembra in traja od deset do dvajset tednov, mora gibati pod desetimi stopinjami in nekaj nad ničlo, da začenja hibernacijo, pa boste vedeli, ko bo jedla manj kot običajno, nato pa bo prenehala jesti. Nekateri lastniki želvi pustijo, da hibernira kar na prostem, tako da se v zemljo zakoplje sama, tisti, ki raje ne tvegajo, pa jih običajno dajo v kartonasto škatlo, obloženo s slamo ali listjem, ki jo postavijo v temen prostor. Ko se prebudi iz hibernacije, kar je ravno okoli aprila, se je kak teden še ne hrani.
Morske želve niso primerne
Najprimernejše in najpogostejše so kot domače živali naslednje vrste želv: rdečevratka, rumenovratka leopardovka, grška kornjača, mavrska kornjača in zvezdasta kornjača. Prvi dve sta sladkovodni vrsti, ki zahtevata večjo skrb kot kopenske želve, morske želve pa kot domača žival niso primerne, saj jim doma ne moremo zagotoviti primernega habitata. Večina vrst želv je vsejedk in potrebujejo sveže sadje, zelenjavo ter žuželke in miši, nekatere vrste pa jedo samo sadje in zelenjavo ali samo žuželke oziroma meso. Vsekakor pa nobena od njih ne bo zadovoljna z briketi.
Čas prehranjevanja bo po navadi tudi edini čas, ko boste z želvo imeli stik, saj se sicer ne meni kaj dosti za ljudi in ji dotikanje povzroča stres, obenem pa tudi ni idealen hišni ljubljenček za otroka, saj lahko prenaša salmonelo. Nekateri sicer pravijo, da se je želva nanje navezala in da ji božanje celo godi, ne boji pa se niti drugih hišnih ljubljenčkov, kot so mačke in psi. A vendarle. Če imate doma psa, boste, dokler ne spoznate, kakšen je njun odnos, morali paziti tudi na to, da pes želve ne bo ugriznil ali celo pojedel.
