Dodobra smo že vstopili v evropsko leto kulturne dediščine, zame pa je to čas za razmislek o krajinskoarhitekturni dediščini. Ne le v laični, tudi v širši strokovni javnosti sta krajinskoarhitekturna dediščina in to, kako jo naslavljamo, še velika neznanka. Odnos do tega področja je pretežno omalovažujoč, ali še huje, ignorantski. Prav zato je morda prav ta dediščina najbolj ogrožena. Zaradi prostorskih determinant je ni enostavno ohranjati, zagotovo pa jo ogroža to, da jo ljudska percepcija priročno enkrat obravnava kot naravo in drugič kot kulturo, kakor ji pač v danem trenutku bolj ustreza. A neprimerno bolj jo ogroža potreba po posodobitvah, nujnih ali zgolj namišljenih, ki preteklost – ker ne išče drugih možnosti, pa tudi njenega ekonomskega potenciala ne prepozna – prepogosto odriva in je pripravljena izbrisati njene fizične sledi.
Največkrat je žrtev izbrisa parkovna dediščina. Prevladujoči sistem vrednot nanjo pogosto in priročno gleda kot na nekaj, kar je »naravno« in zato minljivo, zato je...
Ob Litijski cesti, kjer se Ljubljanica približa Golovcu, se na koncu Štepanjskega naselja počasi vzpostavlja nekakšna športna cona. Objekti športnih...
Naj spomnim: na posestvu v Lipici stoji najstarejša kobilarna na svetu, ki neprekinjeno redi najstarejšo kulturno pasmo konj. Pasma je po njej dobila...
