Mirko Mahnič: Za slovenščino je vse manj upanja

Prešernov dan lahko počastiš na različne načine. Imel sem to srečo, da sem na ta dan na njegovem domu v ljubljanski Šiški obiskal Mirka Mahniča, človeka, ki je s Francetom Prešernom »na ti«. Zanj je Prešeren osebnost, v bližino katere ne seže nihče v slovenskem prostoru.

Profesor Mahnič se je rodil leta 1919. Bil je gimnazijski vzgojitelj, delal trideset let v gledališču kot lektor in režiser, sodeloval pri filmu, predaval na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo ter na Teološki fakulteti. Napisal je lepo število knjig in dramskih besedil ter štiri knjige o Prešernovi poeziji: Prešernova vera, Mavrice čisti svit, Prešeren na Silbi 1 in Prešeren na Silbi 2.

»Mnogokrat slišimo, da bi morali praznovati njegovo rojstvo, ne smrti. Vendar, izbrani dan je primeren. Smrt je pri Prešernu v ospredju njegovega življenjskega premišljevanja. Mislim, da je najmanj sedemdesetkrat omenjena v Poezijah. Približno tolikokrat kot Bog in ljubezen. Smrt je bila njegov spremljevalec. Pričakoval jo je, jo čakal, si jo želel, dokler ga ni odrešila. O tem pričajo Soneti nesreče. Sestre, ki so bile ob njegovi smrti, pričajo o njegovi mirnosti, vdanosti, o tem kako je čakal na svojo 'ljub'co belo smrt'. Sestra Lenka popisuje, kako je bil žejen, imel je suhe ustnice, a piti ni hotel. Dejal je, da je šel Kristus žejen v trpljenje. Neki stavbenik Potočnik opisuje, kako lep je bil mrtvi Prešernov obraz. Mir, spokojnost, tišina. Pravi, da takšne lepote ni doživel pri nobenem umrlem.«

»Spomnimo se ga enkrat letno kot pokojnega Franceta Prešerna. Ne zavedamo se, da to ni le nekdo, ki je obračal verze nekje na Slovenskem. Prešeren je popolnoma enakovreden Shakespearju, Puškinu, Bayronu, Goetheju. Ni bil le pesnik; bil je učenjak, filozof, zvezdoznalec, prirodoznanec. Bil je genij. V njem je vsa skrivnost, modrost življenja. Osebna rast in slovenska politika bi morala živeti iz njega. 'Kranjec ti dobička iščeš, za dežele čast ti ni mar', nam je povedal. Že takrat je čutil, kako njegov rod ne pozna več časti, ki so jo gojili dedi. Ta njegova političnost je žlahtna, ne pa današnja blebetavost, ki nima veze s politiko. Čast je danes skoraj v celoti izginila. Pri redkih jo je moč zaznati. Oblast mora biti čast, ne pa lumparija. 'Da oblast in z njo čast spet naša bodo last.' Stari Slovenci so se imeli radi med seboj. Ko so se srečali, so se drug drugemu poklonili in se objeli. Tega seveda danes ni več. Iz dneva v dan smo bolj skregani.«

»Pustiva to. Zašla bi v politiko, kar pa nima smisla.«

»Ja, naši vzorniki so bili Gosar, Kocbek, Janez Fabjan… Že pred vojno smo imeli spor s tako imenovanim 'čistim katolicizmom'. Zanje smo bili izgubljene ovce. Večina Zarjanov je bila med vojno del osvobodilnega gibanja. Partizanski boj je bil pravičen. Domobranstvo je težko zagovarjati, čeprav razumem njegov nastanek spričo nasilja, ki ga je partija izvajala ob osvobodilnem boju. Velika grozota so povojni poboji. Prešeren je vedel, kaj je v narodu. V Uvodu Krsta pri Savici imamo ta bratski spor, ko se spopadeta bratovski skupini.

»Ah, seveda. Ljudje, ki se na to spoznajo bolje od mene, se tega bojijo.«

»Mislim, da so me tolerirali zaradi moje jasne drže med vojno.«

»Sam pravi, da je nejeveren, a vendar veren. Bil je človek, ki je dvomil. Dvom je pogoj za čisto verovanje. Z dvomi, nenehnimi dvomi prihajaš nazaj k Bogu. Prešeren gotovo ni bil kakšen tercialec, ampak globoko veren. On moli za svoje dekle, za svojo domovino. Molitev je pri njem posebna vrednota. Prešernova vera je bila res globinska, ne pripodedovana, ampak priborjena. Šel je skozi neko, ne le čustveno, ampak tudi miselno iskanje in prišel do božje eksistence. Meni, da sta trpljenje in veselje dar božje roke. To še posebej podčrta v Krstu pri Savici. Oboje moraš sprejeti. Trpljenje te formira. Zanimivo, da Cerkev ni doumela Prešernove krščanskosti. Ne pobožnjakarstva, ampak čistega krščanstva, ki se izkazuje v Krstu pri Savici. Tam so tri kitice, ki bi jih lahko imenovali Prešernov katekizem. Takratna vrhovna cerkvena oblast na slovenskem Prešernu ni bila naklonjena. Cerkev je takrat kot oblastnica v bistvu zatajila Prešerna. 'K svojim je prišel, a ti ga niso sprejeli.' Škof ga je celo šel javit guberniju kot svobodnjaka, liberalca, kar je bilo za tiste čase nevarno. Vendar, 'Bog ne želi nobenega pogube, pač pa zveličanje vseh'. Škoda, da Cerkev ni začutila, kako je pravzaprav Prešeren božji Človek, ne pa vlačugar in pijanec, kot je bilo splošno mnenje in je pri mnogih še danes. Res je več pil, vendar do 'vinca' je čutil spoštovanje, ni bilo nesramnosti, surovosti, obupa. Nekateri prešernoslovci so večkrat dejali, da je napisal Krst pri Savici, da bi se prikupil duhovščini. Ta trditev je slaboumna. Krst pri Savici je miselna, filozofska, človečanska razprava, ki zadeva bistveni problem človekove ljubezni, njene trajnosti, njene večnosti. On je verjel v večno ljubezen. Od tod skrivnost Krsta pri Savici, oziroma Bogomile, ki se je zaobljubila devištvu, ko je želela, da bi se Črtomir rešil iz boja. Njena ljubezen je bila brezkrajna in je verjela v nadaljevanje ljubezni po smrti. Takšen je Prešernov pogled tudi v zvezi z Julijo, ki je enkratna, večna ljubezen za razliko od odnosov z ljubicami, ki jih je imel. Skrivnost Krsta pri Savici je hrepenenje po stalnosti, večnosti ljubezni.«

»Čutil je krivdo. Spoštoval jo je in ji to tudi povedal. Ko je bil z njo, z drugimi ženskami ni imel opravka. Vendar, kar je Ana upala, je bilo to, da se bo poročil z njo, kar se ni moglo zgoditi. Bila je preveč nerazgledana, preprosta, prazna, pohotna. Ni bilo možnosti za poroko. To je Prešeren vedel. Imel jo je rad, vendar ne s tisto ljubeznijo kot Julijo, kjer je šlo za posvečenost, svetost razmerja do ženske.«

»Zame je Prešeren še vedno osrednja osebnost časa, ki ga živim. Čutil je nespravljivost med nami. Doživeli smo kruto usodo druge svetovne vojne in let po njej. Med svetovnimi umetniki bi izpostavil še Tolstoja in med našimi Plečnika in Župančiča. Izjave Župančiča o Prešernu so izredno tehtne, genialne. Župančič ni prenesel, da bi ga kdo primerjal s Prešernom, ob takih oznakah je bil globoko užaljen, saj se je zavedal, da ni tako močan. Imel ga je za preroka, za tistega, ki je zajel onstranstvo, vesoljstvo, ne le ta svet.

Rad bi povedal še nekaj besed o izjemnem občudovalcu Prešerna – o profesorju Edvardu Kocbeku, čigar usoda je blizu Prešernovi. Moj brat in jaz sva ga spoznala že pred vojno, v času Bohinjskega tedna. Srečaval sem se z njim na sestankih akademskega kluba Zarja, pa tudi pri njem doma. Ne pozabim na božično voščilo v letih po vojni, ko je zapisal: 'Hvala ti za zvestobo.' Zvestoba je Prešernovo geslo, nemalokrat zaklicano v njegovih pesmih. Oba – pesnik in Kocbek – sta uresničevala bogato ljudsko geslo: 'Zvestoba do groba.'«

»Vnuk je pretipkal moje Zapise 1947–1957, za kar sem mu neizmerno hvaležen. Ravno te dni sem dokončal 700 strani dolgo razpravo Prešernov verz, ki je plod mojega tridesetletnega Prešernu posvečenega dela. Ponudil bom založbi, a se mi zdi, da je malo upanja, da bo to za koga zanimivo. Vsaka pesem je posebej obdelana. Razčlenjujem zgradbo, arhitekturo z vsemi vsebinskimi, idejnimi elementi. Prešeren točno ve, zakaj je kaj v prvi kitici, zakaj v zadnji, čemu vsak posamezni verz. Obdelujem muzikalnost Prešernovega verza. On poje. Pri njem je vsak verz miselno poln, zvočno in idejno poln; vsak verz lahko vzameš kot reklo, kot geslo. Verzi so močni, ne kot prenekatera sodobna piškavost. Njegov verz stoji. Vsak je vrednota zase. Je polnost smisla, pomena in lepote. Skupaj jih veže harmonija, povezani so v simfonično pesnitev.«

»Mislim, da je vedno manj upanja, da se bo ta jezik ohranil. Če pogledate današnje stanje, iz njega veje malomarnost, ljudje brbljajo.«

»Ne bomo govorili. Saj nas ne bo. Brez jezika nas ni.«

»V redu. Nekaj kar je veliko, ampak zadostno. Več kot preveč. Bratko Kreft pravi: 'Starost siva, nadušljiva zadojde nas.'«

»Partizanski boj je bil pravičen. Domobranstvo je težko zagovarjati, čeprav razumem njegov nastanek spričo nasilja, ki ga je partija izvajala ob osvobodilnem boju. Velika grozota so povojni poboji. Prešeren je vedel, kaj je v narodu. V Uvodu Krsta pri Savici imamo ta bratski spor, ko se spopadeta bratovski skupini.«