Osnovni problem vsakega zdravstvenega sistema in tako tudi našega je zavarovalništvo. Če bi tu začeli reševati probleme, bi se drugi začeli reševati sami, pa naj gre za čakalne dobe, korupcijo ali druge anomalije. Lahko imamo eno ali več zavarovalnic, samo nehajmo ponavljati floskulo, da mora denar slediti bolniku. Saj to je bistvo, ker denar ne sledi bolniku!
Res mora biti zdravstvo še posebej nadzorovano, kar velja predvsem za strokovnost zaradi možnih odklonov, ki so lahko škodljivi ali celo nevarni. Proti korupciji pa ni imun nihče, pa če se še tako poudarja ničelno stopnjo do korupcije. Edino zdravilo za zmanjšanje in celo odpravo korupcije je zasebno zdravstvo, ki korupcije res ne bi odpravilo čez noč, bi pa konkurenčnost med zavarovalnicami in konkurenčnost med izvajalci relativno hitro pripeljala do zmanjšanja čakalnih dob na še razumljivo raven ter jo v nekaj letih tudi povsem odpravila predvsem tam, kjer čakalnih dob sploh ne sme biti. Je že tako, da je v družbi, kjer vladajo omenjeni odkloni, težko ostati pošten. Ali res zagovornikom državnega zdravstva ni več kot očitno, da je državna lastnina humus za anomalije, tudi za korupcijo?
Zdaj uvajamo nov prispevek, ki za bogatejše ni nič drugega kot povečanje prispevne stopnje. V tem sicer ni nič krivičnega, ni pa pošteno, da morajo kljub silni skrbi države za bolnike še vedno plačevati določene storitve, da do njih sploh pridejo. Komercialne zavarovalnice so že uvidele, da ni smiselno čakati države, in uvajajo posebna dodatna zavarovanja. Zakaj pa ne, če je za to interes?
Ob razpravah v parlamentu o zdravstveni reformi bi pričakoval manj demagogije in zavajanja. Mnogi se bojijo sprememb, ki bi (bodo) omejile nekatere pravice in bo treba za zdravstvo prispevati več, predvsem če zdravje s svojimi dejanji zavestno ogrožamo ali če zahtevamo nekaj, kar ni nujno potrebno. To je v preteklosti skušala uvesti že neka druga vlada, a ji to ni uspelo.
Princip zavarovalništva je vedno enak, pa naj gre za zdravstveno zavarovanje ali druga zavarovanja. Nesporno je, da zdravstvo potrebuje stabilno okolje načrtovanja in financiranja ne glede na trenutno oblast. Bolj bomo tiščali glavo v pesek, da je edino državno zdravstvo pravično in dostopno vsem pod enakimi pogoji, več bo korupcije in vseh njenih izpeljank, kot sta nepotizem in klientelizem.
Mantra, da je treba državno zdravstvo strogo ločiti od zasebnega, je zmotno. Treba ju je integrirati, da bosta res komplementarna, kar se da narediti, če je le politična volja, saj je najboljša kombinacija obeh, kot je v državah, s katerimi se tako pogosto primerjamo.
Nobena vlada doslej ni znala, hotela ali zmogla storiti bistvenih sprememb, za katere vemo vsi, da so nujno potrebne. Aktualna ministrica se sicer trudi prepričati javnost, zdravniške organizacije, sindikate, poslance in druge, kako si ona oziroma vlada zamišlja zdravstveno reformo. Vendar zdravstvo ne potrebuje enkratne reforme, ampak se mora stalno reformirati in prilagajati obolevnosti ljudi, razvoju medicine in ne nazadnje tudi kadrovskim ter materialnim možnostim družbe.
Ko poslušam zagovornike in nasprotnike državnega (ne javnega, ker je javno vse, kar ni tajno) zdravstva, dobim vtis, da se na zdravstvo spoznamo vsi. Prvi bi se radi vrnili na stanje pred osamosvojitvijo, drugi pa hočejo uvajati zasebno pobudo, saj smo strogo državni sistem že imeli in se ni obnesel ravno kot uspešen.
Problemi, s katerimi se spopadamo danes, niso nič drugačni, kot so bili v preteklosti, ko smo imeli drug politični sistem, v katerem je odločal »saj vemo kdo«, od občinske, republiške pa vse do zvezne ravni. Danes pa govorimo o omrežjih, hobotnicah, tovarišijskem kapitalizmu in podobnih povezavah.
Za hitrejše prilagajanje zdravstva razmeram je nujna neke vrste privatizacija, pa ne po vzoru privatizacije v preteklosti, tudi državnih zdravstvenih zavodov na primer v obliki delniških družb, kjer bi bili predvsem zaposleni delničarji. Povsem razumljivo sicer je, da so politično nastavljeni kadri lojalni politiki, ki jih je nastavila. A pogoj za dobro organizacijo dela vseh zdravstvenih organizacij je popolna depolitizacija vodenja, ne pa da vsakokratna politična garnitura nastavlja ter odstavlja vodstvene kadre, ki pogosto nimajo ne izkušenj z zdravstvom in ne znanja o njem, kar bi lahko ilustriral s številnimi primeri.
V zadnjem času je mnogo prahu dvignila novela zakona o pacientovih pravicah glede oznak na napotnicah in kaznovanju zdravnikov ob neustreznih napotitvah. Glede čakalnih dob in označevanja stopenj nujnosti sem že večkrat pisal in bom ponovil. Stopnjo nujnosti v večini primerov lahko oceni samo specialist in ne moremo te odgovornosti prenašati na napotne zdravnike, pa naj gre za napotitve s primarne na sekundarno raven ali med ustanovami sekundarne ravni. Kaznovanje zdravnikov pa je strel v koleno. Če bi bili predlagatelji tako nore uredbe samo enkrat deležni pritiskov in izsiljevanj pri izdaji napotnic, receptov, raznih zdravniških mnenj ali odobritev bolniškega staleža, potem jim na kraj pameti ne bi prišlo, da bi predlagali kaj takega. Tudi sam sem bil deležen groženj bolnikov in svojcev. Stvar zavarovalnice je, da to sankcionira, ne pa da ministrstvo predpisuje neke neuresničljive uredbe in uvaja kaznovalne ukrepe.
Vseeno pred koncem mandata lahko ministrica naredi nekaj dobrega. Ukine naj oznake na napotnicah o stopnji nujnosti in razveljavi sklep o kaznovanju zdravnikov, da ne bo iz pokorščine prišlo do nepokorščine zdravnikov.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
