Tako pojmovanje gospodarske dejavnosti je usedlina samoupravnega socializma, v katerem smo imeli »gospodarske dejavnosti« ločene od tako imenovanih »družbenih dejavnosti«, ki so vsebovale celotno družbeno infrastrukturo. Financiranje teh dejavnosti je potekalo iz dohodka, ki so ga delavci ustvarili v gospodarski sferi.

Ko sva z dr. Bučarjem razpravljala o taki delitvi, je odločno zastopal stališče, da sta obe dejavnosti v enaki meri družbeni kot gospodarski, saj sta rezultat družbene delitve dela in v obeh poteka poslovnoekonomski proces. Seveda njegovo mnenje delim že od samega začetka.

Organizacije zdravniškega ceha dejansko pričakujejo od ustavnega sodišča celovito privatizacijo izvajalcev zdravstvenih storitev, ki naj bi bila logična posledica demokracije in osebne svobode državljanov. S tem seveda v ekstremni meri zanikajo kakršno koli vlogo države. Družba prav tako za njih ne obstaja.

Generalno gledano v vseh organizacijah zdravniškega ceha kot tudi med ozkoglednimi ekonomisti velja pojmovanje, da imamo na eni strani državo, ki je slaba, in na drugi strani ekonomsko in medicinsko stroko.

Nobena država (in demokratična družba) ne more na milost in nemilost prepustiti državljanov le tržno naravnanim proizvajalcem zdravstvenih storitev, saj je zdravstvo moralni monopol brez primere in ima neskončno ceno. Prav zaradi tega nespornega dejstva vsaka država na različne načine organizira svoj zdravstveni sistem, v katerem opredeli organizacijo izvajalcev zdravstvenih storitev in tako imenovano menjavo dela (nakup zdravstvenih storitev), ki jo opravlja za vse državljane.

Tudi z vidika psihologije, sociologije in moralne filozofije je vsebinsko bistvo zdravstva, da je dolžno pomagati vsakemu človeku, ki zdravniško pomoč potrebuje. Kar je v ekstremni meri nezdružljivo s tržno naravnanim izvajalcem zdravstvenih storitev, saj je za uspešnost tržnega izvajalca temeljna značilnost agresivnost in nenasitnost, ki zagotavlja uspeh. Ali nas to ne spominja na naše razmere?

Za uspešen družbenoekonomski sistem je značilnost, da so prisotne različne sile; tržni egoizem in po drugi strani čut za skupnost, ki morata biti v ravnotežju. Zdravstvo brez dvoma sodi v drugo kategorijo.

Janez Tršan, Ljubljana