Potem ko je Nina Ilič svoje izkušnje pri delu z otroki povezala z ljubeznijo do čebelarstva oziroma apiterapije, je zaživel prav poseben vrtec: api vrtec. »Api vrtec je strokovno pripravljen program z elementi apiterapije, v okviru katerega ima prav posebno vlogo apisenzorni vrt,« pravi Iličeva, direktorica vrtca Lunba in ustanoviteljica socialnega podjetja Zavod Eneja, in dodaja, da je del njihove ponudbe tudi terapija z živalmi – psom in mačko – ki so jo otroci lepo sprejeli. »Ena izmed dejavnosti Zavoda Eneja pa je tudi terapija s čebelami, ki jo ponujamo osebam iz ranljivih skupin.«

Za čebelarjenje jo je navdušila mama

Do izkušenj z otroki jo je pripeljalo delo z zdaj že pokojnim terapevtskim psom Rikom, s katerim sta pomagala številnim otrokom z določenimi zdravstvenimi težavami.

Na pobudo zainteresirane javnosti je nato odprla varstvo majhne skupine otrok. Prav v tem času je njena mama tik pred upokojitvijo odkrila strast do čebelarjenja in zraslo je družinsko čebelarstvo MedaPolnaSkleda. »Z navdušenjem nad čebelami je 'okužila' še mene in brata, ljubezen do čebel pa je že odkrila tudi moja petletna hči. Čebelarjenje je nato botrovalo nastanku api vrtca in inovativnih programov na ljubljanski Čebelji poti ter obogatilo vrsto aktivnosti za otroke,« razlaga naša sogovornica in dodaja, da je v združitvi dela s čebelami, apiterapije in dela z otroki videla enkratno priložnost, da otrokom ponudi nekaj več.

Api vrtec za prvo starostno skupino ima takšen kurikulum kot drugi vrtci. Kar ga dela posebnega, so projektni programi, ki jih dodajajo. »Še posebej smo ponosni na program, v okviru katerega izvajamo različne aktivnosti, ki so vezane na temo čebel in biodiverzitete. Otroci čebele opazujejo na našem medovitem vrtu in spoznavajo njihove navade. Pripravili smo apisenzorni vrt, ki ima pet postaj, vsako za eno čutilo: sluh, vid, okus, tip, voh. Čebele naši malčki opazujejo tudi skozi steklo v oglednem satu, kjer iščejo trote in poskušajo najti matico ter spoznavajo, kako in zakaj zazvenijo, če satnico malenkost streseš,« razlaga Iličeva. »Optimalno občutenje stopal med drugim razvijajo s hojo po voščenih satnicah in s stiskanjem voska. Okušajo različne vrste medu, na pokušino dobijo cvetni prah in propolis, enkrat na leto tudi matični mleček in tako s pomočjo elementov apiterapije krepijo svoj imunski sistem.«

Terapija s čebelami ni zgolj delovna terapija

V okviru Zavoda Eneja so uredili tudi medoviti vrt na Grbi, ki je del ljubljanske Čebelje poti, in ga obogatili z didaktično igro Pustolovščina z učinkom. Program je namenjen predvsem predšolskim ter osnovnošolskim otrokom in ga izvajajo po potrebi.

Del ekipe je tudi oseba iz ranljive skupine, s težavami v duševnem razvoju, ki je vključena v program terapije s čebelami. »Gre za terapijo, kakršno recimo izvaja tudi Jadranka Luketa na Hrvaškem, s to razliko, da mi ne izvajamo zgolj delovne terapije, temveč je gospod deležen holistične obravnave. V njegovo življenje vnašamo zdrave vsebine in zdrav način življenja ter mu tako pomagamo, da na družbeno koristen način dosega svoje uspehe in rezultate,« pojasnjuje Iličeva.

V Zavodu Eneja so vedno dobrodošli tudi prostovoljci, ki si lahko pridobijo izkušnje z delom v vrtcu ali na medovitem vrtu.