Dela Borisa Kovača, kot smo vajeni že od prvega stika z njim na koncu osemdesetih let, so polna občutkov in čutenj, zato se je že v izhodišču porajalo vprašanje, kako se bo nekoč priljubljen godalni kvartet po dolgem mirovanju ponovno soočil s sila zahtevno nalogo njihovega prevoda v današnji čas. Akademsko znanje seveda ni vprašljivo, a v tovrstnih primerih in ne glede na naravo dela vsa stvar lahko izzveni dokaj šolsko, da ne rečem premočrtno. Enzo Fabiani se je pasti izognil in nas skupaj s plesalci odpeljal v vzporedno (tujo) realnost, v kateri so na sofisticiran način znov

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.