Rožanci, kot si sami rečejo člani folklorne skupine (FS) Tineta Rožanca, so v četrtek zvečer v Stari mestni elektrarni pilili še zadnje zadrege pred nocojšnjim tradicionalnim letnim koncertom v Cankarjevem domu. Vznemirjenje pred velikim dogodkom je bilo čutiti tako med malčki kot veterani. Najmlajša plesalka šteje dve leti, najstarejši 85 let, še eno leto starejši pa je član godcev. Negovanje medgeneracijskih vezi je ena največjih dragocenosti te skupine. Nocoj bodo vse tri generacije – otroci, mladinci in veterani – izvedle svoje točke, ki se vsebinsko prepletajo, zaplesali pa bodo tudi skupaj. Na odru bo več kot sto članov Rožancev.
Sodobno o aleksandrinkah
90-minutna glasbeno-plesna produkcija bo prek plesa, glasbe in oblačilne kulture poustvarila slovensko ljudsko izročilo, predvsem z območja nekdanje Goriške in Istre, in sicer tako, kot jo vidijo mladi folklorni (po)ustvarjalci, ki si prizadevajo folklorno umetnost nadaljevati in obogatiti s svežimi idejami in umetniškimi pristopi. V središču je zgodba o aleksandrinkah, torej zgodba o emigraciji žensk, blišču tuje dežele ter spominu na dom, ki so jo po svoje umetniško interpretirali.
Nova umetniška vodja Rožancev Anja Cizel, dolgoletna plesalka in etnologinja, pravi: »Neradi govorimo o avtentičnosti, avtentičnost zahteva isti čas in prostor, sploh takrat, ko neko stvar vzamemo iz konteksta in jo predstavimo na drug, nov, umetniški način. Še vedno pa sta ljudska glasba in ljudski ples prepoznavna.«
»Tudi glasba je nastala tako, kot si jo pač predstavljamo, da je takrat zvenela. Vključili smo ljudske motive pa tudi nekaj motivov zelo uveljavljenih skladateljev, kot je recimo Strauss za meščanske plese,« dodaja skladatelj Klemen Bojanovič, ob Oskarju Stoparju in Vladu Podlogarju eden od avtorjev aranžmajev, ki bedi tudi nad celotno glasbeno podobo nocojšnjega koncerta. »Vloga skladatelja je v našem primeru praktično identična vlogi koreografa, le da se mi ukvarjamo s slušnim delom predstave. Vedno pa se podpiramo tudi s koreografijo. Plesalci poslušajo tako koreografe kot glasbenike, zato pride do sožitja.«
Učenje in druženje
Marko Kosmač, vodja veteranske skupine, je navdušen nad zagnanostjo mlajših članov. »Energija pri Rožancih vedno preseneča, sploh konec plesnega leta, ko je letni koncert. V naši skupini so v povprečju stari od 60 do 65 let in vsak tak dogodek, nova koreografija jim da še dodatno energijo. Vedno se izjemno potrudijo za nastop.« Povedal je še, da se je delo pri Rožancih v zadnjem času precej spremenilo, sploh od postavitve spevoigre Zeleni Jurij naprej. »Koreografije so zdaj vsebinsko popolnoma dodelane, na kar smo se že navadili, in mislim, da tudi gledalci od nas vedno znova pričakujejo nekaj posebnega.«
Najmlajša plesalka, dve leti stara Tinkara Strle, je zelo pogumno pokazala, kako bo plesala, ko bo na odru, kjer bo še 25 drugih otrok, in povedala, da najraje pleše na pesmi Bela, bela lilija in Rdeči tulipan. Pleše tudi njen petletni brat Pavel Strle, ki je zaupal, da hodi v vrtec, da zelo rad pleše, da ima med Rožanci prijatelje in da bo na odru brez treme. Pri Rožancih že deset let pleše tudi njun oče Štefan Strle, ki je svojo ženo spoznal ravno v tej skupini. »Najprej sem plesal pri folklorni skupini v Polhovem Gradcu, potem pa sem se priključil Rožancem. Pritegnili so me njihov angažiran pristop, učenje novih plesov in številne turneje. Zaradi službenih obveznosti ni več toliko časa za ples, ampak če imaš folkloro rad, ni naporno. Predvsem pa je tu vedno žur,« je še povedal Strle.
