»To pa je pravi tank,« je bila naša prva misel, ko smo uzrli naše začasno prevozno sredstvo. XC90, pet centimetrov manj od petih metrov dolg velikan, daje namreč tako mogočen občutek, da je prva asociacija ravno vojaško vozilo, a to izključno zaradi mogočnosti – Volvov primerek je namreč neprimerno lepši in atraktivnejši, razvojnikom pa je ob tem uspelo obdržati občutek neizmerne elegance in prestiža, ki se iz zunanje podobe prenese tudi v notranjost. Če torej XC90 na zunaj spominja na tank, je izjemno prostorna notranjost podobna kakšni vesoljski ladji iz znanstvenofantastičnih filmov, kjer ne manjka prestižnih sestavin, kot so denimo ogromno usnja, v katerega je oblečen celo ključ, aluminij, vložki iz kristala na prestavni ročici in velika sredinska konzola na dotik, prek katere se nastavlja praktično vse v avtomobilu. Kar je po svoje prednost, pa tudi slabost. V določenih trenutkih smo se namreč zalotili, kako smo pritiskali na ekran in iskali želeno nastavitev, medtem pa kar nekoliko pozabili na dogajanje na cesti. Sicer ob vseh varnostnih sistemih, ki jih premore XC90, to niti ni bilo tako nevarno, a bi bilo vseeno bolje, če bi se pri Volvu odločili še za dodaten vrtljivi gumb za manevriranje po različnih opcijah.
Če smo že omenili, da XC90 deluje kot tank, lahko v tem smislu tudi nadaljujemo – ko govorimo o teži. Slabih 2,4 tone je za osebni avto, pa naj bo takšen ali drugačen, veliko, a je zanimivo, da se med vožnjo to pozna le v bolj sunkovito izpeljanih zavojih, drugače pa deluje presenetljivo lahkotno, nagibanja in nihanja je zelo malo. Pri čemer tako v povezavi s težo kot voznimi užitki pridemo do pogona – testni XC90 sta, na kar namigujeta že besedi v njegovem polnem imenu (twin engine), poganjala dva motorja, bencinski in električni. Prvi s 320 konji (235 kilovati) in drugi s 87 KM (65 kW) sta, ko ju združimo, najbolj zaslužna, da »tank« deluje lahkotno kot »peresce«, o čemer najbolj očitno priča že podatek o pospešku do stotice – ta znaša vsega 5,6 sekunde. In kaj ima vse skupaj zvezo s težo? Jasno, baterije, ki omenjeni električni motor zalagajo z energijo. Te naredijo avto kar precej težji, seveda pa jih je mogoče polniti tudi prek kabla. Ko smo jih napolnili do konca, smo zgolj na elektriko zlahka naredili okoli 30 kilometrov, morda še kakšnega več. Ni veliko, a za kar številne mestno-službene relacije dovolj, ob tem pa nam na roko niso šle niti nizke temperature – pri višjih je tudi doseg večji. Kakor koli, ko se baterije izpraznijo, je tu že omenjeni bencinski motor, ki nam je sam porabil slabih 10 litrov bencina na 100 kilometrov, ko smo omenjeno razdaljo odpeljali s polnimi baterijami, pa je poraba znašala za takega velikana zelo spodobnih 6,5 litra.
Volvo XC90, sploh v omenjeni motorni različici in z izjemno bogato opremo inscription, zares ponuja veliko, zato lahko, čeprav se cena komajda še šteje v petmestni številki (90.773 evrov), zapišemo, da je je vreden. A je res tudi, da je trenutno dizelski D5, ki po voznih lastnostih ne zaostaja kaj bistveno, naprodaj za kar 30.000 evrov manj…
