Po letih sem mogoče res. Je bilo pa izumljanje vozil moje veselje od nekdaj. Že kot osemleten otrok sem naredil lesen avtomobilček. Vedno sem namreč menil, da človek za premikanje ne potrebuje velikega avtomobila. Tudi zato me danes boli, ko vidim stanje na cestah, ko se v enem avtu, težkem tono in pol, vozi zgolj ena oseba.
Zdi se naravnost neverjetno, da ste že kmalu po drugi svetovni vojni izdelali trikolesno električno vozilo. Ste nanj najponosnejši?Vsako vozilo je imelo svojo zgodbo. Pri trikolesniku je šlo za neke vrste spomin na vojno, saj sem uporabil dele zračnega rezervoarja, se pravi pomožnega rezervoarja, ki so ga bombniki odvrgli med bombardiranjem na poti iz Italije v Nemčijo. Oblika je bila privlačna. To so bili časi, ko je bila karoserija zame zelo pomembna.
Od kod ideja o elektriki kot pogonskem sredstvu?Pravzaprav to ni nič čudnega, saj so bili že prvi Porschejevi avtomobili električni. Elektrika je bila včasih preprosta, saj so motorji z notranjim zgorevanjem potrebovali še dolgo pot razvoja, da je osnovni motor postal uporaben. Elektrika je bila enosmerna in posledično priročna. Iz tega obdobja je tudi svinčeni akumulator. Nekoč sem kot darilo za miklavža dobil preprost majhen električen motorček, s katerim sem se veliko igral, iz te igre pa je nastala resna stvar. Današnji električni avti se mi zdijo za lase privlečeni. Če nisi prisiljen v nakup, se zanj ne odločiš kar tako. Dejstvo je, da ko se med vožnjo baterija enkrat sprazni, lahko zgolj pokličemo vlečno službo, pri bencinskem motorju pa smo včasih imeli s seboj plastenko z gorivom, ki je zadoščala, da smo prišli do bencinske črpalke.
V Sloveniji vas je sicer kar nekaj izumiteljev, ki se trudite okoli električnih vozil, poznamo na primer še Mira Zoriča in Andreja Pečjaka. Ste se kdaj srečali, si izmenjali znanje?Pečjaka poznam, ker sva z njegovim žal že pokojnim očetom delala kemične poskuse. Vsi izumitelji se držimo bolj zase, pa še po letih močno odstopam od njega, zato ni bilo neke izmenjave znanja. Pri električnih pogonih so danes razlike pri razvoju minimalne. Zdi pa se res nenavadno, da smo električna vozila že dolgo uporabljali, pa niso pritegnila večjega zanimanja. Že pred skoraj sto leti so na železniški postaji vozili električni vozički.
Danes se o električnih vozilih veliko govori v povezavi z besedo prihodnost. Kako to, da je trajalo tako dolgo, da so prednosti električnih vozil začele prepričevati množice?Začniva z energijo. Ko vozimo klasično gnan avto, vemo, da imamo 50-litrsko posodo za gorivo, zato mirno spimo. To smo vzeli v zakup in se ne obremenjujemo več. Pri mnogih slavnih konstruktorjih so avtomobili imeli posodo za gorivo in akumulator spredaj in požar je nastal res poredko. Ko pa so se pojavili moderni motorji z vbrizgavanjem, se je marsikaj spremenilo, tudi požarov je bilo več. Pri elektriki je bil velik problem nakopičiti toliko energije, kot je v 50-litrskem rezervoarju. Danes so litij-ionske baterije bomba kot hudič, vsaka celica mora imeti varovanje proti pregretju, saj lahko stvar eksplodira. Gre za 400 in več voltov. Zato imajo danes električni avti, ki sem jih videl sam, ločeno inštalacijo za vozni del, vse je dodatno zaščiteno.
Če se vrneva k vašim začetkom: katere so bile največje ovire na poti razvoja električnega vozila?Pa sva znova na najžalostnejši točki električnega avta: še danes nimamo ustrezne baterije. Seveda je v mojih časih tudi obstajala baterija, in sicer nikelj-kadmijeva oziroma železo-nikljeva. Vojska je bila tista, ki je pospeševala razvoj. Ti akumulatorji so imeli veliko notranjo upornost, zato velikih tokov iz njih ni bilo mogoče potegniti. Za nameček je bil polnilni čas zelo dolg. Tudi spomin baterije je bil slab. Če si dal baterijo polnit, si lahko porabil le tisti del, ki si ga dodatno napolnil. Je pa res, da se je baterijo dalo popraviti. Seveda je bila škatla ogromna, vsaka celica je imela nekaj plošč. Doseg je bil majhen, največ 20 kilometrov, teža baterije pa je bila nesorazmerno velika. Baterije so bile za nameček še zelo drage.
Vaša vozila vsaj na prvi pogled delujejo nenavadna. Je bilo za vas pomembno, da so aerodinamična in je količnik upora čim manjši?Odkrit bom: glede na hitrosti, ki so jih moja vozila dosegala, količnik upora ni bil pomemben. Gledal sem, da je bila oblika sicer malce futuristična, a vendarle ne pretirano. Moja vozila so praviloma imela hitrost do 60 km/h.
Na prvem slovenskem avtomobilskem salonu leta 1995 ste predstavili prototip električnega skuterja in električni skiro. Zakaj nista dočakala serijske proizvodnje, sta bila pred časom?Skiro je bil celo prvi električni, danes pa jih prodajajo tako rekoč v vsaki trgovini. Nisem imel prodajne žilice. Opravil sem nekaj razgovorov, a se je pri tem končalo. Veste, mene vse kar mine, ko moj izdelek enkrat ugleda luč sveta in deluje tako, kot mora.
Torej nikoli niste imeli botra, ki bi vam pomagal pri financiranju?Žal ne, bil se odvisen od sebe. Nekatere stvari sem delal celo bolj na skrivaj. Ko sem dobil idejo, sem jo na hitro skiciral. Nikoli nisem bil dobičkonosno usmerjen.
V preteklosti ste se lotili tudi vozila za potrebe invalidov. V čem je bila njegova prednost pred klasičnimi vozili za njihov prevoz?Dejstvo je, da invalid potrebuje lahko vozilo, ki mu ne vzame veliko prostora, ko ni v uporabi. Šlo je za zložljiv voziček s preprostim principom: imel je dva motorja, ki sta bila v kolesih, za komando pa je bila na voljo krmilna palica, nekakšen joystick. Vozilo, ki sem ga razvijal v 80. letih, je imelo električni pogon, a žal še prototipa nisem nikoli končal. Za tiste čase je bil napreden. Sem pa med vožnjo ugotovil tudi pomanjkljivost, da je treba imeti roko nekje naslonjeno, če hočeš vozilo upravljati.
Se še spominjate svojih začetkov, ko ste v osnovni šoli izdelali prvo vozilo iz odsluženega zaboja in koles otroškega vozička z verižnim pogonom?Tedaj sem hodil v četrti razred osnovne šole. Opazoval sem lokalnega mehanika pri delu in dobil idejo, da sem uporabil elipsasta kolesa za pogon verige. Danes se temu vozilu smejem, toda v tistih časih avtomobilov ni bilo toliko kot danes, do tistih, ki so jih popravljali, pa so ljudje imeli spoštljiv odnos.
Leta 1950 ste končali prototip trikolesnega vozila za dve osebi, ki so ga nekateri ob dolžini 1,94 metra razglasili za najmanjši avto na svetu. Danes je najmanjši peel P50, ki v dolžino meri le 1,34 metra.S tem vozilom smo marsikaj počeli. Ko je v koprsko pristanišče prišla ladja s fižolom, so dejali, da je vmes med fižolom tudi moj avto. Pritegnil je veliko pozornosti, ljudje so se spraševali, kaj za vraga sploh je to.
Za karoserijo tega vozila ste uporabili odslužen letalski rezervoar za gorivo. Od kod vam ta ideja?Bil je zanimivo oblikovan in aerodinamično narejen. Oblika mi je bila všeč. Tedaj je bil kulten avto tatra s tako imenovanim repom, tudi sam se ga hotel narediti. Tatra pa je imela v repu še zmogljiv motor.
Vam je kdaj žal, da vam teh desetletij izumiteljstva ni uspelo pretvoriti v denar?Nikoli. S tem bi vse skupaj pokvaril. Pravzaprav sem vse delal z minusom na računu. Nisem znal zaslužiti denarja, to je bila moja hiba. Ekonomisti pravijo, da delo, ki ni prodano, ni delo. Sam menim, da ni tako. Je pa seveda velika potrditev, če svoj prototip nekoč vidiš v serijski proizvodnji. To mi z vozili ni uspelo, mi je pa z merilnimi instrumenti.
Že v času prve naftne krize ste razvijali električna in hibridna vozila s čim manjšo porabo goriva, ki bi se verjetno dobro prodajala.Povem vam žalostno zgodbo. Ko sem bil v drugem letniku, sem razmišljal o službi. Tedaj me je s pomočjo zvez sprejel direktor Tomosa. Bilo je leta 1951. Vprašal sem ga, zakaj kupujemo licence in raje sami ne izdelamo produkta. V obraz je potemnel in mi rekel, da sem premlad, da bi odločal o smereh jugoslovanske industrije.
Enajst vaših prototipov je na ogled v tehniškem muzeju v Bistri. Ste jih podarili?Podaril sem jih, seveda. Zame je pomembno, da zanje skrbijo in so lepo ohranjeni.
Med njimi so tudi električni zložljivi mini skuter, električni zložljivi skiro, električni skuter in tricikel na hibridni pogon, ki bi danes za vožnjo po mestu marsikomu prišli še kako prav.Danes je konkurenca tovrstnih vozil neverjetna, moja je že povozil čas. Elektronika je postala neverjetno napredna in vse je tako zelo poceni. Nekaj poskusov Slovencev, da bi prodrli na svetovni trg, je bilo, toda konkurenca je res huda. Pa saj je še Tomos s sijajnim razvojem imel velike težave.
Ali obžalujete, da katero izmed vaših vozil ni v obtoku na cesti?Zagotovo bi bilo zadoščenje, če bi svoje vozilo videl na cesti. Konec koncev sem v razvoj vložil veliko, tudi svojih sanj. Koncepti so del mene. Toda sam nisem nikoli razmišljal v smislu, da potrebujem denar in bom zato naredil nekaj, kar trg potrebuje.
V nekaj letih naj bi električna vozila zavladala svetu. Ste si pred desetletji to sploh lahko predstavljali?Ne bi se rad hvalil, toda o tem, da imajo električna vozila svetlo prihodnost, sem že tedaj razmišljal. Vedeti je treba, da je bil včasih bencin zelo drag. S svojo plačo sem si lahko kupil 200 litrov bencina in nič več. Zanimivo, da so tudi v preteklosti večkrat opozarjali, češ da je nafte samo še za nekaj let. Je pa logično: energija je neuničljiva, mi jo pretvarjamo iz ene v drugo. Dobro vemo, koliko energije potrebujemo za svoje življenje in svoj obstoj. Težko je en močan vir energije izbrisati, ne da bi ga nadomestili z drugim. Če bi bili danes vsi avtomobili v Sloveniji električni, pa sta še dve jedrski elektrarni premalo. Seveda so v ozadju interesi, ki dirigirajo, koliko časa bomo nafto še uporabljali in kakšna bo njena cena. Prej ali slej bomo našli energetski vir, podoben nafti, ki ga bomo začeli uporabljati.
