Ni brezplačnega kosila.(There is no such thing as a free lunch.) – Milton Friedman
V naslednjih 34 letih je internet ostal predvsem orodje akademskih institucij, saj so »pogovori« tipično zahtevali nekaj tehničnega znanja, zato število uporabnikov ni preseglo 3 milijone. Marca 1989 je Tim Berners-Lee, takrat zaposlen v evropskem centru za jedrske raziskave CERN, predlagal nov protokol za dostop do podatkov HTTP (Hypertext Transfer Protocol), ki je postal temelj tehnologije, danes znane kot svetovni splet (World Wide Web). To je uporabo interneta približalo uporabnikom drugih strokovnih usmeritev, a popularnost spleta je začela odločno rasti šele po letu 1993, ko so v Illinois Supercomputer Center razvili prvi grafični pregledovalnik za osebne računalnike.
O tem, kako hitro je potem internet rastel, obstajajo različni viri, a vsi se strinjajo, da hitreje kot katerakoli druga dejavnost v človeški zgodovini. Na primer, po Internet Word Stats je število uporabnikov leta 2005 preseglo milijardo, leta 2011 dve milijardi; danes jih je preko 4,2 milijarde. Leta 1990 je celoten mesečni promet po internetu komaj dosegel 1 TB (terabajt = 1 bilijon bajtov); že v letu 1996 je presegel 1000 TB ali 1 PB (petabajt). V letu 2018 naj bi promet presegel 100.000 PB mesečno. V letu 2018 je na svetovnem spletu preko 1,6 milijarde strežnikov, povprečna hitrost prenosa je že 2017 presegla 7,2 MB/s. Vsa ta rast je zahtevala (in še vedno zahteva) velikanske vložke že samo v širitev ter razvoj internetne infrastrukture. Kdo torej to plača – kajti samo naročnine za internetne priključke ne zadostujejo.
V globalnem političnoekonomskem sistemu, v katerem živimo, je razvoj internetne infrastrukture že od samega začetka moral temeljiti na komercialnem interesu. V začetni fazi, ko se je svetovni splet razvijal predvsem v akademskem svetu, je bilo najbrž pomembno, da so pomembna podjetja dala svoje soglasje politiki, da bodo še naprej in v večjem obsegu financirala spletne projekte na univerzah ter v drugih neprofitnih organizacijah (na primer tako imenovani Gorov zakon 102-194 iz decembra 1991, ki je za razvoj računalništva in komunikacij zagotovil 600 milijonov dolarjev). Pozneje so se na spletu začele pojavljati prve komercialne dejavnosti, predvsem trgovine s širokim izborom (dolga leta je veljalo, da so večino prihodka na spletu ustvarili portali, ki so prodajali dostop do pornografskih vsebin). In seveda reklame, ki nas bolj ali manj vsiljivo spremljajo pri vsakem deskanju po spletu. A vse to ni moglo prinesti dovolj prihodkov za investicije v hitro rastočo infrastrukturo.
V zadnjem času so se svetovni mediji razpisali predvsem o orodjih britanskega podjetja Cambridge Analytica. S pomočjo inventivnega rudarjenja podatkov, sporno pridobljenih iz aplikacije za družbena omrežja Facebook, naj bi podjetje Cambridge Analytica Donaldu Trumpu ključno pomagalo do zmage na predsedniških volitvah v ZDA, kot tudi pri zmagi kampanje za izstop Velike Britanije iz EU, ki jo je vodil Nigel Farage. Čeprav je podjetje Cambridge Analytica najbrž veselo brezplačne reklame, ki jo tako dobiva, so trditve pretirane: ista orodja istega podjetja sta, na primer, najela tudi ameriška republikanska kandidata za predsedniško nominacijo Ted Cruz in Ben Carson (in mnogi drugi), a očitno nista zmagala. Mediji in politiki so pač še posebno dovzetni za razmišljanje, ki časovnemu sosledju pripiše vzročnost (»post hoc ergo propter hoc« – lat. po tem, torej zaradi tega).
Z enako kakovostno logiko bi lahko tudi zaključili, da je Trump zmagal, ker je pogosto nosil rdečo kravato, Farage pa zato, ker se je vozil v rdečem avtobusu. Ali – te sodobne analize masovnih zbirk podatkov z interneta so v mnogočem podobne »znanstvenim postopkom« kamenodobnih šamanov, ki so brali prihodnost iz po tleh razsutih kosti: uporabnost napovedi je bila predvsem odvisna od pronicljivosti šamana in bolj malo od kosti.
Vendar, z vidika politične ekonomije je vseeno, ali rudarjenje in drugo vsakovrstno mučenje velikih podatkovnih zbirk res daje predvidljive, uporabne rezultate – pomembno je le, ali ta teza pomeni osnovo za ekonomsko dejavnost, poenostavljeno, za ustvarjanje dobička. Zato se je namnožilo število podjetij, ki ponujajo nasvete, smernice ter informacije, obdelane na podlagi podatkov, pridobljenih na spletu. In seveda, mnoštvo je tudi programja, ki nam poskuša prekopirati zgodovino deskanja, spremljati opaženost reklam ipd. – Google Adsense, Korrelate, Score Card Research Beacon, Tacoma so le nekateri, ki jih bomo opazili, če si na svoj računalnik nastavimo programsko opremo, ki njihovo delovanje blokira (na primer Ghostery).
Ali je tako zbiranje podatkov po internetu protizakonito? V večini primerov ne. Najprej, zakoni vsake države veljajo samo na njenem teritoriju; in torej, tudi če konkretna zakonodaja prepoveduje nabiranje podatkov preko družbenih omrežij, spletnih brskalnikov in drugih orodij, je mogoče to povsem legalno početi iz druge države. In vsi ukrepi proti takšnemu vohunjenju so tipično brez dolgoročnega uspeha. EU je tako v svoji vnemi po obrambi osebnih podatkov uzakonila pravilo, da mora upravitelj spletnega mesta, ki deluje s tako imenovanimi piškotki (kar je le ena od možnih metod za pridobivanje uporabnikovih podatkov), obiskovalca o tem obvestiti in mu dati možnost, da tako kršitev svoje zasebnosti zavrne. A zakon EU se v resničnosti pokaže kot na primer opozorilo na vstopni strani: »To spletno mesto uporablja piškotke. Če nadaljujete, s tem soglašate z njihovo uporabo,« ali »… Ali sprejmete piškotke? DA/NE« (in kdor izbere NE, pač na tem spletnem portalu tipično ne more brskati naprej). Lahko si predstavljamo, da ima predpis EU zgolj kozmetičen učinek na uporabo piškotkov, ki – ponovimo – še zdaleč niso edini način za pridobivanje uporabnikovih podatkov.
Danes že večina razvijalcev predvsem družbenih mrežnih aplikacij, ki naj bi bile na razpolago brezplačno, računa na prihodek od prodaje zbranih podatkov. Programja, ki jih ljudje množično uporabljajo, zbirajo o svojih uporabnikih presenetljivo veliko podatkov (da nas ne bi kdo tožil, konkretnih imen ne omenjam, niti tega, kam po mnenju večine analitikov ti podatki gredo). Znanec, ki je bil lansko leto na konferenci Kickstarter v ZDA (eno od mnogih »spoznavnih« srečanj razvijalcev programske opreme in potencialnih investitorjev), je povedal, da so vlagatelje zanimale predvsem take aplikacije, ki bi hkrati tudi zbirale podatke o uporabnikih (in jih seveda prodajale analitskim podjetjem). To sicer vsesplošno razširjeno početje pritegne pozornost medijev le, če v tem vidijo senzacijo, kot je na primer informacija, da računalniško podjetje predsednika indijske vlade Narendra Modija osebne podatke, ki jih zbira preko aplikacije za mobilne telefone, prodaja v ZDA.
John Bellamy Foster in Robert W. McChesney sta prva skovala izraz »nadzorni kapitalizem« (»surveillance capitalism«), ki kot temeljno valuto pojmuje vse vrste podatkov o vsem in vsakomur, v pričakovanju (ali iluziji), da se v Velikih podatkih (Big Data) skrivajo odgovori na vsa mogoča vprašanja, samo prav jih je treba obdelati. Zbiranje ter obdelava vseh mogočih podatkov, ki jih je največ mogoče dobiti na internetu, sta danes najhitreje rastoči poslovni dejavnosti na področju informacijskih tehnologij. V zbiranje in analizo Velikih podatkov seveda največ vlagajo državne obveščevalne agencije, katerih cilji so predvsem ideološke narave, zato je stroške vedno mogoče pojasniti kot nujne za nacionalno varnost.
In še odgovor na vprašanje, kdo plača razvoj interneta: vsi uporabniki, ki po spletu deskamo in puščamo za seboj množico sledi, iz katerih znajo pronicljivi podjetniki izluščiti podatke (ali vsaj v to prepričati svoje naročnike) za dosego komercialnega ali političnega uspeha svojih strank; in seveda, pričakovanja poslovnega sveta, da bo internet tudi v prihodnje ponujal vedno nove priložnosti za ustvarjanje dobička.
MIŠO ALKALAJ
