Za učinkovito morilsko orodje KLM sta služila mauthausenski in gusenski kamnolom, kjer so k mučenju jetnikov pripomogli tudi priganjaški kapoji, zaradi katerih so jetniki hitreje obnemogli in umrli. Mauthausenski kamnolom je imel visoke in strme kamnite stopnice – 194 jih je bilo – s stražarskim stolpom na vrhu. Po teh stopnicah so jetniki kazenskega bataljona nosili v petvrstnih kolonah do 40 kilogramov težke kamne, s katerimi so gradili obzidje taborišča. Če so se hoteli vodje taborišča katerega od jetnikov znebiti, so ga poslali v omenjeni bataljon, pristojni SS-ovski vodja bataljona pa je nesrečnika prisilil, da je stopil proti stražarskemu stolpu, kjer ga je stražar ustrelil; v poročilu in taboriščnem dnevniku je bilo zapisano in domov sporočeno naslednje: Ustreljen na begu. Kazenski bataljon je bil taboriščniku dosojen v primeru, če se je upiral absolutni pokorščini SS, ali za sabotažo pri delu, pa tudi zaradi številnih drugih vzrokov, denimo če je jetnik dobil uši.

V KLM so po nalogu gestapa izvajali številne likvidacije. V ta namen so bile v kleti zaporov nameščene ustrezne naprave: plinska celica v obliki kopalnice s prhami, v kateri so s plinom Zyclon B naenkrat usmrtili do 80 oseb. Ob njej je bil krematorij in blizu še strelišče za likvidacije jetnikov s strelom v tilnik. Morili so tudi z obešanjem – za to je bilo postavljeno posebno morišče. Do njega in za likvidacijo posameznika iz čakalne vrste je skupina »delavcev« potrebovala samo dve minuti. Za likvidacijo postaranih in opešanih jetnikov so uporabljali plinotesen avtobus, v katerem so z izpušnimi plini naenkrat zaplinili do 40 jetnikov; te so SS-sovci izbrali po videzu tako, da so kandidate za »izlet« z avtobusom odbirali s kazalcem ene roke. V taborišču je v beli halji z injekcijami »zdravil« tudi zdravnik, rekli so mu Spritzbach. Razmere v taborišču so nekatere jetnike privedle do obupa, zato so se vrgli na žično ograjo z električnim tokom visoke napetosti.

V KLM so izvajali tudi množične likvidacije velikih skupin jetnikov, predvsem ujetnikov iz okupiranih dežel, na primer iz Španije (borci republikanske vojske), iz Nizozemske (Judje), iz Češke (maščevanje za likvidacijo Hydricha), iz Poljske (likvidacija poljske inteligence), iz Rusije (ruski oficirji), iz Jugoslavije itd., ki jim je smrt brez sodbe namenil gestapo.

Ilegalna organiziranost zapornikov v KLM

Jetniki v KLM smo bili s SS-terorjem izpostavljeni hudemu fizičnemu nasilju, odvzemu osnovnih človekovih pravic in trpljenju, zato sta se med jetniki rodili medsebojna pomoč in mednarodna solidarnost; to je posamezniku pomagalo preživeti veliko trpljenja. Solidarnost in medsebojna pomoč sta se nam posameznikom in številnim preživelim močno vtisnili v spomin. Ko se je izvedelo, da Nemci čistijo sledi svojih zločinov pred rusko fronto, se je iz upornikov nacionalnih skupin oblikoval mednarodni komite (IMK), katerega glavna naloga je bila upreti se SS-nasilju in obraniti taboriščnike pred uničenjem. Slovenski in jugoslovanski delegat v IMK je bil Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Vrednota svobode, ki smo jo interniranci in z nami ves svet občutili in spoznali z osvoboditvijo, zavedanje o številnih žrtvah vseh narodov v drugi svetovni vojni in nesvoboda zatiranih narodov so rodili obljubo o etiki, ki je izražena v naslednjih točkah poslanice IMK:

Ohranjamo čut za vrednote solidarnosti in mednarodnega sodelovanja; ohraniti moramo priborjeno svobodo, v skupno dobro vseh narodov; mir in svoboda sta jamstvo za srečo in zdravo življenje vseh narodov; sta tudi osnova pravičnosti ter edini način mirnega sodelovanja med narodi; zato mora človeštvo nadaljevati skupno pot nedeljive svobode vseh narodov, pot medsebojnega spoštovanja in sodelovanja pri izgradnji novega, za vse pravičnega sveta.

Na trdnem temelju mednarodne skupnosti hočemo postaviti najlepši spomenik padlim borcem za svobodo, to je

SVET SVOBODNEGA ČLOVEKA

in vabimo vse dežele sveta s klicam »Pomagajte nam pri gradnji takega sveta.«

Ta poslanica je bila prebrana 16. maja 1945 pred odhodom Rusov iz taborišča pred veliko množico tedaj že svobodnih taboriščnikov. Sprejeta je bila z navdušenim soglasjem.

Svet se je v zadnjih sedemdesetih letih zelo spremenil na bolje, še vedno pa veliko narodov ostaja zasužnjenih in zatiranih. Med take se prištevajo tudi Katalonci, ki imajo glede na mauthausensko poslanico pravico do samostojnosti. Podložen narod so Kurdi, Palestinci, na Balkanskem polotoku je vrsta nerešenih problemov. Tudi mlada republika Slovenija se mora še boriti za svojo mejo.

Napad nemških čet leta 1941 na Slovenijo je bil natančno pripravljen, cilj narediti deželo Kranjsko spet nemško je bil zločin proti človeštvu. Že po nekaj tednih so okupatorji začeli izvajati selitve zavednih Slovencev bodisi v Srbijo bodisi v Nemčijo. Uradni jezik je takoj postal nemški. Zavedni predstavniki Slovencev so organizirali upor proti okupatorjem, organizatorji pa so bili za tiste čase maloštevilni komunisti. Že istega leta so bile v Ljubljanski pokrajini oblikovane prve partizanske skupine, v Škofji Loki, Bohinju, Zgornjesavski dolini, na območju Celja in Maribora so nastale množične vstaje. Hitler je ocenil, da so aretacije in zapori prešibek ustrahovalni ukrep za pomiritev upornikov, zato je ukazal smrtno kazen in prvi talci so bili ustreljeni že istega leta. O tem je s podpisom na razglasih odločal SS-general Rösener. Upor Slovencev proti okupatorjem se je bliskovito širil in do leta 1943 zajel velik del slovenskega naroda. Enako srdito so okupatorji stopnjevali vse vrste kazenskih sankcij proti upornikom, pa tudi uporniki so se na delovanje okupatorjevih pomagačev, domobrancev odzivali s protiukrepi. Ta vojna je bila neusmiljena in krvava, po štirih letih se je končala z zmago nad okupatorji. Slovenija je postala samostojna in neodvisna in za velikost Primorske večja, za tržaške pokrajine pa prikrajšana in opeharjena, tudi Koroška je bila izgubljena.

Želimo si, da bi bila mauthausenska poslanica čim širše priznana in uporabljena v korist zasužnjenih narodov ter da jo bodo s tem namenom podprli tudi slovenski politiki.

JOŽE HLEBANJA, slovenski partizan, zaprt v Begunjah in v KLM, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani