Velike temperaturne spremembe, vlaga in ultravijolični žarki imajo na les neugoden vpliv, ki ga lahko omilimo z zaščitnimi premazi. Les ima načeloma odlične sposobnosti preživetja na prostem, sploh kadar gre za kakovosten, počasi rastoč les iz hladnih rastišč. Za življenjsko dobo lesa največ naredi kakovostna konstrukcija, ki omogoča odtekanje vode in sušenje. Leseni stebri ograje imajo strešico, napušči lesenih hiš so široki, lesene terase imajo med podnicami reže. Ker pa lesa ne ščitimo zgolj pred propadanjem, ampak želimo ohraniti tudi njegov enoten videz brez vidnega staranja, ga ščitimo s premazi.
Impregnacija je smiselna za les v vlažnih pogojih
Ne glede na konstrukcijo so na lesu mesta, kjer se vlaga zadržuje dalj časa. To so lahko slabo izvedeni stiki dveh elementov, dežju izpostavljen prečno odrezan kos, dovolj je tudi stalna senca in nekaj dežja. Na takšnih mestih se začnejo razraščati glive, ki razgrajujejo les. Pred njimi ščiti impregnacija, ki je osnova kemične zaščite lesa in vsebuje insekticide ter fungicide. Tako imenovana biocidna sredstva globinsko zaščitijo les pred glivami in insekti, pogosto pa so značilne oranžne ali rumenkaste barve in precej redka. Biocidna sredstva se nanaša z vakumsko-tlačno metodo že na stopnji priprave lesa, na terenu pa z večurnim potapljanjem lesa v improvizirani kadi, lahko se jih nanaša tudi s čopičem. Impregnanti so namenjeni za zaščito lesa, ki je močno izpostavljen vlagi, zaradi škodljivih hlapov pa niso primerni za uporabo v notranjosti. V notranjosti so priporočljivi zgolj za vlažne kleti in les, ki je v stiku z zidom ali tlemi. Še vedno pa moramo tudi v tem primeru les naknadno »zapreti« z okolju in zdravju prijaznejšo prekrivno barvo ali lakom, ki prepreči izhlapevanje sredstva za impregnacijo.
Lazure pustijo, da les diha
Na impregnacijo nanesemo dekorativni sloj, zaključni premaz. Ti so v primerjavi z impregnacijskimi sredstvi precej gosti. Njihov namen ni prodiranje v globino lesa, temveč površinska zaščita lesa ki preprečuje vdor vlage in UV-žarkov. Lahko jih nanašamo neposredno na neimpregniran les, če gre za vlagi manj izpostavljeno gradnjo. Uporabimo lahko prosojne in polprosojne lazure ali prekrivne barve – emajle. Te ponavadi uporabimo na manj kakovostnem ali poškodovanem lesu, na hrast, oreh, jelko, macesen in druge kakovostnejše vrste lesa pa bolj sodijo prosojne lazure. Prekrivno barvo lahko nanašamo samostojno, na impregnacijo ali temeljni premaz.
Zaradi debelejšega sloja so prekrivne barve občutljive za mehansko obrabo in luščenje. Pred začetkom dela moramo les očistiti, če stari sloj že odstopa, pa tudi zbrusiti in razprašiti. Pokanju in luščenju lazure se sčasoma ne moremo izogniti, saj se tudi premazan les pod vremenskimi vplivi dimenzijsko spreminja. Čeprav so lazure paroprepustne in omogočajo dihanje lesa, premaz v nekaj letih izgubi svojo prožnost in začne odstopati od podlage. Za bolj odporne proti luščenju veljajo premazi, ki zahtevajo daljše čase sušenja. Za izpostavljen les zato svetujemo premaze, ki se sušijo dolgo in imajo navedeno, da so primerni za zahtevnejšo zaščito in izpostavljen les – na primer za leseno stavbno pohištvo.
Najlažje je delati s premazi na vodni osnovi
Še pred nekaj leti so bili vsi zunanji premazi za les izdelani na osnovi umetnih smol in topil, danes pa imamo na voljo izjemno široko ponudbo premazov na vodni osnovi. Argumenti za njihovo uporabo so močni – premazi na vodni osnovi so prav tako odporni kot tisti iz umetnih topil; kljubujejo dežju, soncu in mehanski obrabi. Nimajo močnega dražečega vonja, pri uporabi ne potrebujemo razredčila, saj jih redčimo z vodo, s katero očistimo tudi čopiče in pribor. Pri uporabi lazur in emajlov na vodni osnovi moramo upoštevati nekatere posebnosti – po navadi imajo krajši čas sušenja, ne smemo pa jih nanašati ob prenizkih temperaturah.
Noben premaz ni najboljši za vsak les
Ultravijolični žarki starajo les in obremenjujejo premaz, a na nezaščitenem lesu ne povzročajo večje škode. Zaradi njih les les sčasoma izgubi prvoten barvni lesk, ki ga zamenja razbrazdana siva površina. Takšna starostna patina je v določenih primerih celo zaželena, saj so takšne deske prijetne na pogled in pričajo, da je bil lesena konstrukcija pravilno izdelana. Ker pa les ponavadi vseeno zaščitimo, se boste morali odločiti za neki premaz. Naj še enkrat izpostavimo, da na trajnost premaza vpliva izjemno število dejavnikov, pri čemer eni nastanejo že v času rasti, drugi pa šele pri nanosu. Določen premaz bo na neki ograji brez sprememb zdržal tri leta, na drugi ograji pa je lahko v tem času že močno oluščen. Nasvet prijatelja in soseda je lahko koristen, a ga ne gre jemati kot sveto resnico – univerzalnega recepta za zaščito lesa ni.
