Na Gimnazijo Antona Aškerca sem se vpisal v šolskem letu 1998/1999. Najprej sem hotel na Poljane, pa mi je zmanjkalo točk pri eksternem preverjanju, ker sem matematiko pisal porazno. Ampak moj brat Vid je že dve leti obiskoval to šolo, veliko sem poslušal o njej doma, tako pozitivne kot negativne misli. Ko sem prvič sedel v razredu mi je tako zdelo, da jo na neki način že malo poznam.

Šola je bila veliko večja, kot sem si predstavljal, pravzaprav je bila ogromna. Toliko različnih smeri in oddelkov, toliko ljudi, ki so se gnetli po hodnikih, nisem pričakoval. Zato sem se počutil še manjšega od takratnih 155 centimetrov, ko so po hodnikih hrumeli vame krohoti in nerganja še ne dokončno mutiranih glasov in ko sem za vsakim vogalom naletel na še slajši parfum in močnejšo maskaro.

Ko zdaj pogledam nazaj na prva dva letnika gimnazije, se mi kar milo stori. Najslajši čas odraščanja. Otroci smo se hoteli obnašat čim bolj odraslo in bili pri tem nadvse neuspešni. In profesorji so, z ravnateljico na čelu, z vso mero potrpežljivosti in kar se le da profesionalno vodili to hordo hormonov po bolj ali manj vijugasti poti do znanja v odraslost. Ni jim bilo lahko, pa so vseeno znali biti pravi vzgojitelji oziroma učitelji.

Kar nekaj sošolcev je odšlo še pred koncem 4. letnika, zato smo se vsi, ki smo to opazovali, zavedali, da je naša prihodnost izključno v naših rokah in da bo, kdor prelaga svojo odgovornost na druge, prej ali slej »preložen« tudi sam. A ni to najpomembnejše znanje, ki ti ga lahko da neka institucija?

Aškerčeva gimnazija je kot svet, v katerem živimo. Ogromna je, z visokimi stropi, dolgimi hodniki, polna nekih vogalov, nadstropij in zaklenjenih vrat. Veliko različnih ljudi se drenja notri: »kemiki«, »strojniki«, »lesarji«, gimnazijci; vsi se učimo po svojih najboljših močeh in vsi imamo okrog sebe tako zaveznike kot neznance. Profesorji in profesorice so bili prave pojave. Izjemno zanimivi ljudje, vsak zase čudež. Sam sem se preveč bal stika s profesorji. Zdaj, ko gledam nazaj, si želim, da bi jih bolj spraševal, jih znal drugače poslušati, še več »terjal« od njih. Ne vem, zakaj sem bil bolj zaprt vase, stvar odraščanja očitno. Nekaterih sem se bal, drugi so me spravljali v smeh. Ravnateljica Anka Voglar nas je vedno z nasmeškom sprejela v pisarni, ko smo prišli s svojimi idejami, kako dobro bomo organizirali šolski ples. Mislim, da nam je eden celo uspel. Še mesece smo se pogovarjali o tem veledogodku, drugi učenci se verjetno niso.

Trepetanje pred testi, preprodaja petard, »klasik z majonezo« pa pogret, kajenje pred stranskim vhodom med odmori (sam sem seveda samo stal tam), na »rimca« (ostanki rimskega zidu) med glavnim odmorom, sprehod čez celo šolo do učilnice, ki je čisto blizu, samo zato, da vidimo »ta malo« iz G4B (mogoče nas bo tokrat pogledala, smo si mislili, in samo za informacijo, še zdaj – 20 let pozneje – si luštna), v dobrem in slabem s sošolci in sošolkami, ki so znali biti oboje, pravi prijatelji danes in totalni kreteni naslednji dan, ekonomija čisto prezgodaj na urniku in kemija čisto prepozno, odmev njenih petk po hodniku, ušesa parajoč zvonec prvi dve leti in angelska melodija zadnji dve (ah, tehnološki napredek), špricanje fizike, pikado v Borderlinu, trepljanja ob maturi in topel stisk roke ob srečanju s sošolci, ki zdaj že rinejo otroške vozičke po centru Ljubljane.

Vse to mi je za vedno dala moja šola. Še zdaj sem presrečen, da sem imel premalo točk in me niso hoteli na drugih šolah. Saj mi je »Aškerčeva« dala vse točke, ki jih potrebujem v življenju.

Mentorji šole: Maja Kosmač Zamuda, Špela Kajič Kmetič, Jože Šemrov; Dnevnikova mentorica: Vesna Vaupotič