Obrazi prihodnosti: Pri trinajstih sem prvič poskusil cigarete in travo, pri šestnajstih trde droge

V osnovni šoli se je večinoma družil z vestnimi učenci. Tisti, ki so mislili, da so kul, pa so se norčevali iz njih. Klemen pravi, da mu je bilo ob tem težko, ni hotel biti piflar, želel je postati podoben tistim, ki so bili kul. Zato je začel z njimi hoditi ven. Nato je pokadil prvo cigareto, poskusil travo in alkohol. Doma so hitro ugotovili, kaj se dogaja. Mama mu je prepovedala izhode, vendar je kadil na poti v šolo. Nato so se starši ločili. Mama je bila samohranilka in videlo se ji je, da je v stiski.

Mama me je imela zelo rada in se je trudila imeti dober odnos z mano. Toda kadar sva se skupaj učila, se je, verjetno zaradi stresa, začela jeziti name, če sem se zmotil. Začel sem se je bati, zato sem se ji lagal, na primer, da sem naredil nalogo, lagal sem glede ocen… Mama je hotela prevzeti očetovsko avtoriteto. Od mene je veliko pričakovala, če sem v šoli dobil oceno tri, je bil njen odziv vedno: »Zakaj nisi dobil štiri ali pet?« 

Doma nisem bil miren, velikokrat je bilo kaj narobe, ko pa sem prišel med prijatelje, sem se počutil sproščeno, nihče ni sitnaril. Lahko smo bili ves dan v parku in kadili.

Prvi letnik mi je šel še kar v redu, v drugem letniku pa smo začeli veliko več kaditi. Začel sem preprodajati travo. Padel sem v svet drog in vse se je začelo vrteti okoli tega. Drugega letnika nisem izdelal. Hotel sem končati šolo ob delu, vendar iz tega ni bilo nič. Imel sem težave s samopodobo. Ko bi moral biti v tretjem letniku, so se odnosi doma zelo poslabšali. Nekaj mesecev pred osemnajstim letom me je dobila policija z večjo količino trave. Šel sem na sodišče, kjer so me poslali na center za socialno delo.

Pri trinajstih letih sem prvič poskusil cigarete in travo, pri šestnajstih pa trde droge. Bilo je novo leto in doma smo se veliko prepirali. Mama mi je prepovedala izhode, vendar sem pobegnil. Bil sem pri prijatelju, tam so mi ponudili trde droge in jaz sem jih z veseljem poskusil. Z drogami sem hotel reševati težave in se pomirjati.

Tri tedne pred osemnajstim rojstnim dnem me je opozorila, da če se ne bom poboljšal, me bo pri osemnajstih vrgla iz hiše, vendar mi je dovolila, da se vrnem, če bom spoštoval njena pravila. Sicer pa me je že ves čas opozarjala, a kaj bo mama govorila otroku, če se ta ne odloči poslušati? In jaz se nisem. Nisem hotel poslušati maminih nasvetov, zato me je vrgla na cesto. Pregloboko sem zapadel v svet drog in alkohola. To je bilo moje življenje, ki se mi je zdelo sproščeno in zanimivo.

Spal sem po parkih in zapuščenih zgradbah, nato pa so me sprejeli za nekaj časa pri enem in nato pri drugem prijatelju. Spal sem tudi po študentskih domovih, kjer nisem nič plačal. Nekaj denarja sem dobil od očeta, nekaj mi ga je uspelo ukrasti doma, nekaj ga je bilo tudi od preprodajanja. Včasih sem hrano tudi ukradel v trgovini. Skratka, nekako sem se že znašel, saj ko človek pade tako globoko, naredi vse, da preživi. Pozneje je prijatelj ostal na istem kot jaz. Skupaj sva bila na cesti. Dobro sem si zapomnil, ko mi je dež premočil vse stvari, ki sem jih imel. Leto in pol sem bil na cesti, nato sem se vrnil domov, vendar je bilo vse enako.

Ne. Ko sem prišel domov, sem se morda držal le odstotka maminih pravil. Po nekaj mesecih je postalo mami jasno, da se nisem poboljšal. Zato mi je zagrozila, naj s seboj nekaj naredim, sicer me bo ponovno vrgla iz hiše. Z drogami sem hotel reševati težave, vendar je prišel trenutek, ko me niso več pomirjale. Bil sem živčen. Vedel sem, da če grem na cesto, to ne bo lepo. Začel sem se spraševati, česa si v življenju res želim. Spomnil sem se prijatelja, ki je že bil v komuni, vendar programa žal ni končal, raje se je naprej drogiral. Toda to je bil preblisk, da bo mogoče komuna zame rešitev. Mama je videla, da se hočem spremeniti, zato sem lahko živel doma.

Udeležil sem se programa Labirint v Kranju, pri katerem te usmerijo na pot, ki bi bila zate najboljša. Usmerili so me v skupnost Srečanje – komuno. Takrat sem imel dvajset let. V tej skupnosti sem dobil več upanja. Skratka, odvisnik bo ozdravljen le, če se sam odloči spremeniti. Kadar se nekoga prisili, se to običajno ne konča najbolje.

V komuni pri Sveti Trojici sem bil 15 mesecev. Potem so me poslali v komuno v Čadrg, kjer sem bil prav tako 15 mesecev. Program traja od 30 do 36 mesecev. Tisti, ki ga sami predčasno zapustijo, običajno spet zapadejo v odvisnost. Mislil sem, da bo zame dovolj le nekaj mesecev, vendar sem kmalu ugotovil, da se ne bom mogel tako hitro spremeniti.

Terapevti prihajajo dvakrat do trikrat na teden. V skupnosti je več skupin, od katerih je v vsaki skupini nekdo prvi odgovorni. Ta je skrbel, da so se spoštovala pravila, to je bil tisti, ki se mu je najbolj zaupalo. V skupini nas je bilo povprečno pet, dan je bil razdeljen na osem ur dela, osem ur druženja in osem ur spanja. Vstajali smo ob sedmih. Delali smo vse, kar je povezano s hišo, imeli smo živali, za katere smo skrbeli, urejali smo okolico, imeli smo tudi park, za katerega smo skrbeli, opravljali smo hišniška dela in čistili hišo in tudi kuhali smo si sami. Vsak dan je moral nekdo pisati dnevnik.

Zdi se, da čas v komuni teče počasneje, ker nimaš televizije in telefona in ne hodiš v šolo ali službo. Ko sem prišel v komuno, sem mislil, da ne bom zdržal, vendar sem se navadil. V komuni je zaposlenih nekaj koordinatorjev, ki so bili prijazni, vendar strogi. Sankcionirali so vsakogar, ki ni upošteval pravil. Na dva tedna smo imeli obiske. Po enem letu si šel lahko domov za šest dni, drugič pa po dveh letih za dvanajst dni. Na dan smo imeli na voljo vsak po osem cigaret, ki pa so nam jih vzeli, če nismo spoštovali pravil. V komuni sem nehal kaditi tudi cigarete. V skupnosti ni bilo nikoli nasilja ali hujših težav. Spodbujali smo drug drugega. Če je kdo hotel oditi, smo ga opominjali na to, kaj ga čaka, in ga spodbujali, naj ostane. Žal jih je program več zapustilo kot končalo. Nekateri so se tudi vrnili v komuno.

Iz komune sem prišel po uspešno končanem programu pri triindvajsetih letih. Šel sem domov in dobil zaposlitev v vrtnariji, kjer sem delal dve leti. Ko sem prišel iz komune, mi mama še ni povsem zaupala. A sem se zelo spremenil. V komuni sem si napolnil »nahrbtnik« z vrednotami in se naučil biti vestnejši, vztrajnejši. Premagal sem egoizem, pridobil sem tudi več delovnih navad in vse to mi bo prišlo prav pri gradnji novega življenja. Letos bom opravil splošno maturo in se vpisal na fakulteto za socialne vede. Z zaročenko si bova ustvarila novo življenje.