S strani Izraela nobenega poskusa obžalovanja, celo lažnega ne. Pogum Izraelcev izkazuje tudi pokol Palestincev v begunskem taborišču Sabra in Šatila (praktično je bilo to eno veliko taborišče) leta 1982, ko je njihova vojska prodrla vse do Bejruta in obkolila taborišči, naščuvala libanonske falangiste (krščanska milica), da so namesto njih vdrli v taborišči ter dva dni in dve noči pobijali, streljali itd. Kdor je hotel uiti, so ga Izraelci nagnali nazaj v klavnico. Mrtvih naj bi bilo najmanj 2750 oziroma celo več kot 3500 ljudi.
Istega 30. marca letos zvečer po 22. uri sem gledal Odmeve na 1. programu nacionalke. Malo se mi je že dremalo, ko sem zasledil nekaj o Stanleyju Kubricku in njegovem filmu 2001: Odiseja v vesolju. Da, bila je 50. obletnica tega znamenitega filma. In potem sem zagledal na ekranu še izpisano misel slovitega režiserja: »Skozi vso zgodovino so se velike države obnašale kot gangsterji in majhne kot prostitutke.« Ta misel ni ležala, pač pa je stala uokvirjena v pokončen pravokotnik. Docela sem se zdramil. Nisem vedel, v kakšnem kontekstu je bilo to prikazano, a mi je dalo misliti.
Za prvi del glede gangsterjev se popolnoma strinjam. Večina velikih držav se je res tako obnašala, nekatere se še danes. Morda niso neposredno vpletene, uporabljajo pa vse vzvode državnega terorizma. Drugi del razumem kot politično prostitucijo oziroma prispodobo te, ko se neka država odpove svojim načelom, idealom, zaradi materialnih koristi. Pa se jo res lahko pripisuje samo majhnim državam? Se mali narodi res morajo politično prostituirati, da bi kaj dosegli, obstali na svojem? Če povzamem vse, kar sem samo slišal in bral v zadnjem tednu od ljudi, ki odločajo v naši državi, potem je odgovor na meji pritrdilnega, saj se v zvezi z dogodki na relaciji Velika Britanija-Rusija, kot tudi glede priznanja Palestine izpostavljajo predvsem negativne gospodarske posledice, ki da nas bodo doletele, če… Nikjer omemb načel mednarodnega prava, občečloveških standardov, ničesar.
In s čim nas lahko »veliki« spravljajo v takšno prostitucijo, nas, ki smo med drugim tudi članica EU? Z grožnjo napada, dobave energentov, hrane, dostopa do tujih trgov? Nič od tega realno ne bi smelo biti vzrok naši servilni zunanji politiki. Za druge narode ne vem, a sam verjamem, da smo Slovenci kljub maloštevilnosti lahko »veliki« oziroma lahko celo prekašamo velike. Pa če se omejim zgolj na našo polpreteklo zgodovino, pa na Trubarja, Prešerna, Maistra… Da, takrat so bili drugačni časi. A vedno so kakšni časi. Če človek nima zaupanja v sebe, se nima rad, bo tak tudi navzven do drugih in do vsega sveta. Slovenija je lahko upravičeno ponosna na svoj prispevek svetu po številu in dosežkih naših znanstvenikov, umetnikov, športnikov, gospodarstvenikov – in ko bi takšno ustvarjalnost, samozavest in širino duha zapopadli tudi naši politiki, bi lahko odgovorno nastopali tudi navzven.
Rudi Volk, Ljubljana