Vendar pa je čas pokazal, da bloki še vedno obstajajo in da jih je čedalje več, potreba po neuvrščenosti pa se kvečjemu povečuje.

Najprej se nam je zgodila Evropska unija kot nova globalna igralka, do katere moramo biti ustrežljivi in se ji priklanjati, saj smo se ji pridružili in tako prostovoljno omejili suverenost. Torej naša zunanja in ekonomska politika ne more biti več resnično neodvisna od EU. Z vstopom v Nato smo se priklonili ZDA, s katerimi imamo dobre odnose in smo dejansko v njihovem vplivnem krogu, zato spet ne moremo biti neuvrščeni.

Uvrščeni bi bili radi tudi v rusko interesno sfero, kjer imamo velike interese in od katere smo tudi odvisni, in spet smo v zadregi, h komu spadamo ali ne spadamo. Seveda ne gre za platonska čustva, ampak za konkretne interese in koristi, ki izhajajo iz uvrščenosti k enemu ali drugemu.

Pa še ni konec. Na obzorju je Kitajska, ki je že ali bo v kratkem največja svetovna gospodarska sila, in le kdo ne bi bil rad v njenem interesnem krogu? Seveda pa članska izkaznica za ta interesni krog spet zahteva določeno uvrščeno vedenje.

In ni konca ne kraja. Zgodila se je tudi Katalonija, do katere se moramo vesti tako, kot se sicer ne bi želeli vesti, pa tudi priznanje Palestine bo zahtevalo naporno računanje, kaj s tem dobimo in izgubimo, ob tem bo vsebina manj pomembna. Pa aktualno nepotrebno in brez argumentov odločanje o tem, ali so Rusi ali Angleži zastrupili dvojnega agenta, kot da je takšna praksa kaznovanja kaj novega v tem svetu.

Tovrstnega računanja bo vse več in te ekonomske, diplomatske, pravne in politične računice bodo vedno zahtevnejše, velikokrat se bo izkazalo, da gre za enačbe, pri katerih rezultat sploh ni mogoč, ne da bi se naslonili na načelo neuvrščenosti in miroljubne koeksistence, ki sta kot izraza že skoraj pozabljena, kot vsebina pa sta vedno aktualnejša.

Bojko Jerman, Dolsko