Ne. Ugotovil sem, da obstaja posebna vrsta ljudi, ki smo na spisku nezaželenih in jih sprejme v najboljšem primeru vodja kabineta, če imajo veliko srečo in so »tečni«, kot sem jaz. Zanimivo pa je vseeno nekaj: ljudje iz urada so mi zaupali, da so že od samega začetka »afere Karlovica«, to se pravi od maja 2015, obveščeni o vseh mojih akcijah, člankih v časopisih, elektronskih pismih uradu… Posledično se je na vsa ta moja prizadevanja po štirih (!) letih oglasil telefon in napovedali so – ter me nato čez dva meseca res povabili – razgovor z vodjo kabineta predsednika republike. Poslušali so me pozorno, ko sem jim razlagal svojih pet zahtev, in mi po enournem pogovoru dali vedeti, da je primer Karlovica za njih »zaprt«, da pa jih zelo zanima, zakaj se je županu Velikih Lašč zgodil lapsus, ker ni dovolil postavitve spominske table zavezniškemu vojaku Johnu Denvirju na objektu Doma veteranov v Krvavi Peči. Ob odhodu sem izrazil pričakovanje, da o svojih petih zahtevah dobim uradno mnenje – ali predsednika samega ali nekoga drugega v imenu urada predsednika. Odgovora nisem dobil niti na vprašanje (ki pa je urad zelo zanimalo), zakaj se ni dovolilo postaviti spominske plošče zavezniškemu vojaku Johnu Denvirju. Dobro, da v Evropi še ne vedo, da imamo težave s priznavanjem zmagovalcev v drugi vojni, ne vem namreč, kako bi potem sprejemali našega predsednika v svoji sredi.

Petega marca tega leta – mesec in pol po razgovoru z vodjo urada – sem poslal zadnji, tretji poziv uradu predsednika, da mi pisno odgovorijo na zahteve, vendar ni bilo nobenega odgovora (dokumente o sporočilih vestno hranim kot dokaz). Da gospod predsednik nima težav s časom, dokazuje njegova izjava na instagramu, da si je film Čedno dekle ogledal več kot stokrat – torej več kot 150 ur stran vrženega časa, za svojce žrtev na partizanski strani pa nima niti minute.

Zdaj je torej dokončno jasno, da sta nas (Odbor sorodnikov žrtev na partizanski strani in Društvo Zarja Velike Lašče) predsednik republike in njegov urad pustila na cedilu, zato se javno »zahvaljujem« za ves vaš trud, g. predsednik, in vam, vodja urada predsednika republike. Boj za svoje pravice bomo nadaljevali sami.

Če si morda premislite, g. predsednik, pa smo vas pripravljeni sprejeti na svojem terenu, v občini Velike Lašče, kjer boste pred vsem članstvom imeli možnost razložiti nagibe, ki so vas vodili k podpori županu Zakrajšku in ignoranci svojcev na partizanski strani. Svetujem vam, da v tem primeru preverite, ali so domobranci že podpisali kapitulacijo pred zavezniškimi silami ob koncu druge svetovne vojne.

Srečo Knafelc, Krvava Peč