Dvom o tem, ali je bila Fanny Haussmann (1818–1853) res prva slovenska pesnica, ne izhaja toliko iz dejstva, da je bila v avstrijskem mestu Bruck an der Mur rojena pesnica nemškega rodu; z očetom sta se med Slovence, v Dobrišo vas pri Petrovčah, priselila šele po materini smrti okoli leta 1835. Največ dvomov sproža med literarnimi zgodovinarji avtorsko vprašanje.
Pionirka
Prve pesmi je ob marčni revoluciji leta 1848 objavila v liberalnih Celjskih slovenskih novinah. S pesmijo Vojaka izhod, pod katero je bilo natisnjeno njeno ime, naj bi tako navdušila slovenske narodnjake, da ji je pesnik in politik Lovro Toman posvetil hvalnico Pervi slovenski pesnici Fani Hausmann – od koder tudi izhaja njena pionirska oznaka.
V istem časopisu je bilo kasneje objavljenih še sedem domnevno njenih elegičnih pesmi, denimo izpoved zapuščenega dekleta Venec vsušen in pesem Potnik, ki pripoveduje o popotniku, ki zaman išče srečo v bogastvu. Golobici je ironična pesem o grenkem spoznanju, da pisma ne morejo nadomestiti osebnega stika med zaljubljencema, Umirajočega pesnika pa je napisala ob smrti Franceta Prešerna, čigar dela je zelo spoštovala.
Ni nepomembno, da se je pod hvalnico ilirskemu gibanju na Hrvaškem Hervatov zvezda, objavljeno v Sloveniji, zavedno podpisala kot »F. Haussmann, Slovenka«. Ko so leta 1849 nehale izhajati Celjske novine, so nehale izhajati tudi ljubezenske, domovinske in poetološke pesmi Fanny Haussmann. Lahko bi jih denimo objavljala v nemškem celjskem tedniku Cillier Wochenblatt, a ni o tem nič znanega.
Je znala slovensko?
Pesniško delo z njenim podpisom obsega le devet slovenskih pesmi in njen edini najden rokopis ene nemške godovnice Zum Nahmensfeste, namenjene prijateljici Ani Kovač. A že omenjeni dvom o njenem avtorstvu je povezan predvsem z mnogo kasnejšim prevpraševanjem, ali bi »zelo urejena in redoljubna« Fanny Haussmann, strastna kvartopirka, ki je oboževala starogrško pesnico Sapfo, govorila francosko in angleško, po mnenju nekaterih sodobnikov pa je slovenski jezik zelo slabo obvladala, res lahko napisala vsebinsko in oblikovno presenetljivo dovršene pesmi. Navsezadnje so ji mnogi pripisovali celo več literarnega talenta kot denimo kasnejši Josipini Turnograjski ali Pavlini Pajk.
Dodatno vznemirjenje je s trditvami o odsotnosti verskega razumevanja sveta v pesmih sicer vdane katoličanke Haussmannove leta 2001 sprožil tudi zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina. Poudaril je še, da je pesniški subjekt v njeni poeziji večinoma moškega spola, zato se mu je zdelo bolj verjetno, da je bil pravi avtor njenih pesmi celjski zdravnik Jožef Šubic, tudi publicist in prevajalec, ki je kazal verzifikatorsko spretnost. Dopustil je sicer možnost, da gre pri obravnavanih pesmih za prevode avtoričinih del iz nemščine.
Skrivnost razkrita?
Malo verjetno se zdi, da bi se sredi 19. stoletja, ko ženske v naših krajih v javnosti niso bile objavljane, neki moški odločil skriti za ime, ki je pripadalo konkretni ženski, namesto za neki moški psevdonim, pa opozarja urednica pravkar izšle monografije Skrivnost Fanny HaussmannEmica Antončič.
»Poleg tega Šubic ni mogel biti avtor teh pesmi, saj ni maral ilirizma,« še poudarja biografinja in komparativistka Franca Buttolo. Prepričana je, da pesmi Haussmannove že z naslovi nakazujejo »na motivno in tematsko povezanost z dogodki, ki jih je v času objave doživela pesnica«. Poudarja, da so njene pesmi povečini vložnice, da je torej razvidno, da z besedami moških likov, podobnih dramskim, podpisana avtorica sporoča predvsem lastna čustva in misli.
Literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič je po verzifikacijski analizi mnenja, da je pisec slovenskih pesmi odlično obvladal tako metrična pravila kot slovenski jezik. »Bodisi je Haussmanova v tem času zelo strastno študirala slovenščino bodisi pesmi niso njene oziroma so prevod njenih nemških pesmi, ki pa so izgubljene.« Tudi izbor dveh najbolj reprezentativnih kitičnih oblik – nemške hildebrandske in slovenske alpske kitice – lahko služi kot dodatna podpora tezi, da so slovenska besedila prevod nemških pesmi Fanny Haussmann, pri čemer je najbrž sodeloval njen urednik in lektor Valentin Konšek.
