Ivan Šarić tvegal in postal evropski prvak

Glavni cilj večine boljših igralcev na prvenstvih Evrope je uvrstitev na eno prvih 23 mest, kar prinaša nastop na donosnem svetovnem pokalu; ta je na vrsti vsako drugo leto. Med množico vrhunskih šahistov so navadno redki, ki si to vstopnico zagotovijo pred koncem turnirja, zato v zadnjih krogih prevladujeta previdnost in mrzlično računanje možnih razpletov. Tu in tam pa se le najde kdo, ki je pripravljen tvegati.

Sedemindvajsetletni Ivan Šarić je bil dva kroga pred koncem v udobnem položaju: dva remija sta zagotavljala vozovnico na pokal. A je imel večje načrte; najprej je z norim tveganjem ugnal Nemca Svaneja, nato pa se mu je nasmehnil žreb. Zakaj? Za zadnjega nasprotnika je dobil enega od favoritov Davida Navaro, Čeha, ki je želel končno postati evropski prvak in ni razmišljal o remiju. Ivan je bil boljši, preostale tri partije v vodilni skupini pa so se morale končati z remiji. In res so se! Splitčan, ki je bil šele 26. nosilec turnirja, je tako po Zdenku Kožulu (leta 2006) kot drugi Hrvat pristal na vrhu Evrope. Zanimivo: pred meseci je ponovno izpadel pri izbiri za trenersko mesto na Hrvaškem…

Slovenski nastopi? Luka Lenič je bil daleč od sanjske forme, ki ga je lani odpeljala na svetovni pokal. Vseeno je bil na 78. mestu najboljši med Slovenci. Dobro polovico turnirja se je sijajno držal Jure Škoberne, ki je s sanjskim začetkom najbrž presenetil tudi sebe. Igrati iz dneva v dan z vrhunskimi igralci pa je napor, ki so mu redki kos. Jure ni zdržal do konca, a dosežek je še vedno odličen. Aleksander Beljavski je odigral spodobno; ne pozabimo, da bi bil lahko marsikomu od svojih nasprotnikov dedek.