Na žalost pa je tako le središče mesta. Če pogledamo na obrobje, vidimo, da so tam ceste uničene, polne udarnih jam, o čudovito tlakovanih pločnikih, kakršni so v središču mesta, ni niti sledu, čeprav smo zelo podobne imeli že pred drugo svetovno vojno, tlakovane s kvadratnimi granitnimi ploščami, ki smo jih kasneje preprosto zamenjali s cenejšim asfaltom.

Ne bi govoril o stihijski gradnji v Rožni dolini, o neznanskem hrupu preko dvesto vlakov na dan po tržaški progi, o načrtovanih alejah gospoda Jankovića s pasovi za LPP in o neurejenih prometnih možnostih za starejše ter težko gibljive občane, niti o tem ne, da smo mesto preselili v BTC in da mestno jedro Ljubljane zaradi tega izumira.

Pred nami je spet prometni kaos zaradi del na Gosposvetski cesti in v Dalmatinovi ulici. Dela bodo spet pregrešno draga, namesto da bi po arheoloških in komunalnih delih cesti lepo preplastili z asfaltom, bomo polagali ploščice, drevored in še bog ve kaj, s tem poskrbeli za kolesarje in pešce, seveda mlajše, za starejše, težje gibljive in celo invalide pa seveda zopet ne. Če bi se izognili predragi gradnji, bi lahko uredili marsikateri pločnik, podhod in cesto, ne nujno v središču Ljubljane, vendar se tega z letala najbrž ne bi videlo, mar ne, gospod župan?

Po mnenju mestnih oblasti bi bilo najbrž najbolje vse ceste v središču mesta, od Rožnika do Gradu in od Trnovega do BTC, zapreti za ves promet, ljudi do stotega leta (zaradi zdravja pač) posaditi na »biciklje«, za vse tiste, ki še pešačijo, pa uvesti ustrezne kolesarske izpite.

Pa je že bilo tako. Pešci so pešačili, kolesarji so kolesarili, po ljubljanskih cestah je zvonil tramvaj. Potem pa se je v Ljubljano pripeljal baron Codelli s prvim avtom in nato je šlo vse narobe…

Peter Kozin, Ljubljana