Žal vedno večkrat poslušamo, da mladi z diplomo v roki ne dobijo službe doma. V tem primeru so odlični potencialni delavci prisiljeni odpotovati v tuje kraje, kjer večinoma takoj prepoznajo njihov talent in jih zaposlijo. Naši mladi gredo na Zahod, v Avstrijo in Nemčijo, celo v ZDA ali Avstralijo, ljudje iz nekdanjega vzhodnega bloka pa želijo na naša tla. Vsi želijo na boljše in vsi si želijo modernemu človeku primerno življenje. Ali si je »prestiž« normalnega življenja res mogoče privoščiti le v tujini? Menim, da se v tako napredni, mobilni in »enotni« Evropi kaj takega ne bi smelo dogajati.

Če država nekoga izobrazi, je smiselno, da zanj načrtuje tudi delovno mesto. Beg možganov je nekaj vsakdanjega in videti je, da to nikogar ne moti. Pravijo, da je prihodnost v rokah mladih – a kako naj kaj spremenimo, če ostajamo praznih rok? Naš izobraževalni sistem in trg dela nista usklajena. Vidim, da je moja prihodnost na domačih tleh negotova, saj me že zdaj opozarjajo, da s svojo izbrano stroko doma ne bom dobila službe. Lahko bi se prilagajala in polnila luknje na področjih, na katerih primanjkuje delovne sile, a mislim, da imam tudi sama pravico do sanj in želenega poklica. Obstaja rešitev – kljub žeji po znanju se odpravim v Avstrijo in kot sobarica zaslužim več denarja kot na primer naša učiteljica, ki bo izobraževala naslednje generacije mladih intelektualcev. Ne trdim, da so vsi rojeni za to, da rešujejo življenja ali poučujejo – prav vsak poklic je pomemben, saj na nek način poenostavi življenje nekomu drugemu. Če je kdo dober v svoji stroki, ni pomembno, kakšno izobrazbo ima. Pomembno je le, da vsak dela to, kar ga veseli in s čimer lahko koristi družbi.

Čeprav bi najraje ostala na domačih tleh, me vleče tudi v tujino. V kraje, o katerih za zdaj le še berem. V kraje, ki mi morda ponudijo več kot naša okolica. Kjer v znanost in v mlade vlagajo bistveno več denarja, časa in energije – tako pa lahko ti tudi dosežejo večji osebni razvoj na različnih področjih. Zanima me le, ali bi me Slovenija kot država in kot politična institucija pogrešala. Kolikokrat se je že zgodilo, da so odlični zdravniki, inženirji odpotovali čez Atlantik, ker jih država tako rekoč ni potrebovala. Kot kaže, »kravatnikov« ne moti, da s svojimi (ne)ukrepi povzročajo stagniranje različnih področij znanosti, saj ne naredijo nič, da bi mlade obdržali doma.

A ni smešno, da se človek bojuje za boljše življenje, vendar ga nikakor ne doseže? Kot Sizif, ki večno kotali kamen na vrh hriba – tako tudi mi preživljamo svoje dneve. Z nedosegljivim ciljem pred nosom, biti pa bi morali popolnoma veseli in zadovoljni.