Peter Jaušovec je gimnazijo na Dvojezični srednji šoli Lendava obiskoval med letoma 1996 in 2000, zdaj pa že več kot deset let živi v Združenih državah Amerike, zaposlen je v računalniškem velikanu Microsoft. Peter je eden od mnogih, ki so se izobrazili v našem šolskem sistemu, potem pa ni bilo nikogar, ki bi se mu njegovo znanje zdelo dovolj koristno, da bi ga zaposlil. Ali pa je bilo malo drugače? Mogoče je bilo tako, da so njegove sposobnosti prej kot v Sloveniji opazili v daljnih ZDA in mu tam takoj ponudili službo. Še dobro, da pri nas takih, kot je Peter, ne opazijo, ker če bi jih, bi jih pekla vest, da so jim še eno brihtno glavo speljali drugi, tako pa…

Petrovi spomini na srednjo šolo so lepi: »Na srednjo šolo imam dobre spomine, sicer pa me je že od nekdaj zanimalo računalništvo in sem točno vedel, kam bom šel po srednji šoli. Kakih posebnih spominov sicer nimam oziroma se trenutno ne spomnim, na sploh pa so bila ta leta večinoma lepa.« Seveda, Peter je eden od tistih, ki so ves čas vedeli, kaj hočejo. V šolo je veliko teže hoditi tistim, ki tega ne vedo, zato v šolanju v resnici ne vidijo pravega smisla, šolske klopi so jim muka in muka so sami sebi. Muka so jim tudi profesorji, predvsem tisti strogi, Peter pa se spominja prav teh, in to s simpatijo, četudi je vmes padel kakšen popravni izpit. A taki, kot je Peter, ne iščejo krivde za lasten neuspeh kar naprej pri drugih. »Vsi profesorji so mi ostali v lepem spominu. Čeprav je bilo tudi nekaj slabih ocen in popravnih izpitov, se je vse dobro izšlo in vsi so bili vseskozi korektni. Spomnim se profesorice Lijane Hanc Krapec, ki je vsaj nekatere uspela prepričati, da je beseda 'nehče' čista lendavščina in naj namesto nje uporabljamo nekdo. Profesorica Marija Gaál, ki je bila tudi moja razredničarka, pa nas je naučila, da je Kanada severno od Združenih držav Amerike in ne 'nad' njimi, saj je nad Ameriko samo nebo.«

Peter pravi, da iz srednješolskih časov najbolj pogreša brezskrbnost. Takrat so bili vsi prepričani, da se jim godi hudo kot nikomur drugemu ne, delali so velike probleme iz nepomembnih stvari, za nazaj pa zdaj vidi, da so bila ta leta čista idila. Nikoli ne bi obiskoval druge srednje šole. Vprašam ga, ali bi se še enkrat vpisal na Dvojezično srednjo šolo Lendava, in on odgovori: »Seveda! Nikdar nisem bil ljubitelj vožnje z avtobusom ali vlakom, tako da je bilo obiskovati srednjo šolo v domačem mestu najboljša izbira.«

Po srednji šoli je odšel študirat računalništvo in informatiko na Univerzo Maribor. Da bo študiral prav to, je vedel že dolgo, od nekdaj se je zanimal za računalništvo, tako da je bila odločitev za študij in kasnejšo kariero enostavna. To, da ve, kaj hoče, so opazili tudi drugi in še preden je končal študij v Mariboru, je dobil ponudbo iz podjetja Microsoft ter se že nekaj mesecev po diplomi preselil v mesto Redmond v zvezni državi Washington v ZDA.

Glede na to, da je v ZDA že tako dolgo in tako daleč od doma, da prihaja na obisk v Slovenijo in Lendavo le redko, sem ga vprašala, če bi se kdaj vrnil. Odgovoril je, da mogoče, vendar težko verjame, ker se je po desetih letih življenja tam že preveč privadil na tamkajšnji ritem in stvari, ki so na drugi strani oceana v marsičem drugačne kot tukaj v Sloveniji. Človek se po toliko letih enostavno navadi – oziroma odvadi.

Mentor šole: Štefan Kardoš, Dnevnikov mentor: Matjaž Terzič