»Vojna je sicer ogabna stvar, a kljub temu predstavlja nekaj silovitega,« je mladi nemški ustvarjalec Otto Dix (1891–1969) sporočil domov s fronte. Slikar in risar, danes znan kot eden vodilnih umetnikov tako imenovane nove stvarnosti, ki je zaznamovala predvsem likovno umetnost weimarske republike in nadaljnje evropske umetnostne tokove do druge svetovne vojne, se je v vojsko javil prostovoljno. Kot mnogi fantje je v bojih prve svetovne vojne sprva videl svojevrstno olajšanje, izhod iz vročega evropskega političnega kotla, ki ga je obarvala močna nacionalno-domoljubna propaganda. A tudi Dixa, ki je dogajanje na frontnih črtah sprva opisoval kot fascinantno igro in je celo v strelskih jarkih ustvaril na stotine risb, akvarelov in gvašev, je »veselje« kmalu minilo.

Ne fizični, čustveni pretres

Vojno je preživel brez hujših poškodb, a čustveno globoko pretresen. »Konec prve svetovne vojne ni pomenil le konca nemškega cesarstva in avstro-ogrske monarhije, še posebno za vojake, ki so se vračali domov, je pomenil spomin na apokaliptične izkušnje smrti in uničenja, izgubo morale ter nacionalne in osebne identitete,« je ob odprtju razstave opozoril nemški veleposlanik Klaus Riedel. Tudi Dixa so še dolgo mučile nočne more, ki jih je poskušal miriti z ustvarjanjem. »Zelo dolgo, najmanj deset let, se mi je venomer sanjalo, da se moram plaziti skozi ruševine hiš, skozi prehode, ki so komaj zadosti veliki. Ruševine so bile ves čas v mojih sanjah… Slikarstvo me tega ni moglo rešiti.«

Nekaj miru je našel v grafiki, predvsem v jedkanici, v kateri se je izmojstril med študijem na akademiji v Düsseldorfu. Svoje izkušnje je neprizanesljivo odtisnil na papir – izbor iz cikla grafik Vojna, ki jih je ustvaril leta 1923 in 1924, pa tudi nekaj prej nastalih grafik z družbenokritično vsebino si je mogoče ogledati na razstavi v Muzeju novejše zgodovine.

Preganjani, ranjeni, poblazneli

Dix je znal z menjavami temnih in svetlih delov v grafiki poudariti izraznost podob strahote vojne. V središču njegovega grafičnega izraza je največkrat – razen denimo na pretresljivi jedkanici S svetlobnimi signali osvetljene bombne luknje blizu Dontriena – človeška figura, ki jo zaznamujeta neposredni pogled in osebna izkušnja. Nazorno je lovil podobe preganjanih, ranjenih, poblaznelih, zaplinjenih, pozoren pa je bil tudi na prikaz trpljenja civilnega prebivalstva, kar ni vidno le na temačnih jedkanicah, kot je Vojak in nuna (Posilstvo). Njegova večkrat izražena ironija izstopa v grafiki Obisk pri madame Germaine v Mericourtu – avtor je namreč pogosto upodabljal tudi prostitutke, starke, invalide, saj je njihovo življenje predstavljalo le drugo plat opustošenja, ki ga je prinesla vojna. Groza, ki je nazadnje vidna tudi na peščici demoraliziranih vojakov, ki jih pri delu Zbor tistih, ki so se vrnili prešteva energični komandant, ki bo kmalu znova razpihoval vojno.

Brez domišljavosti

»Podob vojne nisem slikal zato, da bi preprečil nove vojne. Tako domišljav pač nisem. Slikal sem jih, da bi izgnal duhove vojnih doživetij,« je nekoč dejal Dix o vrhuncu svojega grafičnega ustvarjanja. Z nastopom nacizma je izgubil položaj predavatelja na dresdenski akademiji umetnosti, prepovedano mu je bilo razstavljati. Celo več, njegova dela je nacistična oblast uvrstila na razstavo zaplenjenih nedomoljubnih del Izrojena umetnost, kjer so pristali mnogi najpomembnejši avantgardni umetniki predvojnega modernizma. Zatem je slikal predvsem pokrajine.