Dolgo je že tega, odkar je Marcos Rodríguez Pantoja kar 12 let preživel v družbi volkov, z mladiči, ki so ga vzeli za brata, ter v družbi kač, netopirjev in srnjadi spal po votlinah, z njimi tulil in nabiral hrano, povečini jagodičevje in gobe. To so njegovi edini srečni spomini na otroštvo. Ko je bil star 19 let, ga je v gorovju Sierra Morena našla španska narodna garda in ga iztrgala iz edinega doma, ki ga je do takrat poznal. Življenje se je od takrat zelo spremenilo, je povedal v pogovoru za španski El Pais. 72-letnik živi v majhni, mrzli hiši v vasi Rante, poslavljajoča se zima pa je bila zanj posebno naporna.
Hladnost človeških odnosov
Še bolj kot mraz zime pa Španca pretresa hladnost medčloveških odnosov, kar se ga v družbi volkov, tudi ko je z njimi tekal napol gol in bos, ni pretirano dotikalo. »Noge sem si ovil samo, ko so me bolele zaradi snega,« se za El Pais spominja srečnejših dni. Po »ujetju« se je sesul in si nikoli ni povsem opomogel. Nikoli se tudi ni zares uspel vključiti v človeški trop, bil je preveč naiven in dobrega srca, idealna tarča za izrabljanje sodelavcev in delodajalcev.
Izjema so njegovi sosedi, ki so ga vzeli za svojega, in ki mu s pomočjo okoljevarstvene skupine Amig@s das Arbores sedaj skušajo pomagati tako, da zbirajo denar za izolacijo hiše ter nakup grelnika, česar si zaradi mizerne pokojnine ne more privoščiti sam. Sicer se najbolje počuti v družbi otrok, ki jim večkrat pripoveduje o svoji izkušnji, kakor tudi o veliki ljubezni do živali.
Ko so ga našli, ni več znal govoriti
Rodríguez se je leta 1946 rodil v kraju Añora, mama je umrla, ko je bil star tri leta, oče pa ga je zapustil, ko se je odselil k drugi ženski. Iz tistega časa se spominja zgolj zlorabe. Odpeljali so ga v gorovje, da bi nadomestil pastirja in skrbel za 300 živali. Ta ga je naučil narediti ogenj in nekaj drugih osnovnih veščin, nato pa je izginil ali umrl – in tako je sedemletni Marcos v gorah ostal sam. Ko so ga našli, ni več govoril, ampak zgolj še tulil in romulil, je pa še vedno znal jokati. »Tudi živali jokajo,« je kasneje razložil.
V gore se je še večkrat trudil vrniti, a mu nikoli ni uspelo in tudi nikoli ni več bilo tako, kot nekoč. Tudi volkovi ga niso imeli več za svojega. »Če jih pokličem, se odzovejo s tuljenjem, približajo pa se ne. Danes namreč dišim kot človek, nosim namreč parfum,« razloži previdnost svojih nekdanjih bratov. Kjer je nekoč bila njegova votlina, danes stoji hiška z električnimi vrati in ogrado.
Rodríguez je eden redkih znanih primerov otrok, ki so jih vzgojile živali. Bil je osrednji predmet številnih antropoloških raziskav, o njem so napisali več knjig, Gerardo Olivares pa je leta 2010 o njegovem življenju posnel še film Entrelobos (Med volkovi).
