Prvi vrhunec letošnjega Final Foura v Alamodomu v San Antoniu so igralci Villanove uprizorili že v nedeljo zjutraj v polfinalu s Kansasom, ko sta se torej pomerila zmagovalca in prva nosilca vzhodne in srednjezahodne konference; videli smo res spektakularno košarko, morda še nikoli v zadnjih letih tako polno izjemnih individualnih presežkov.
Kansas je zaradi niza zmag na poti do zaključnega turnirja sicer veljal za močnejšo ekipo, zlasti dvojec Newman-Graham je deloval zastrašujoče; ni sicer presenečenje, da ga je v polfinalu premagala (s 95:79) ravno tako močna Villanova, prvak lige 2016, ampak način, kako so jih razbili – s pravim rafalom trojk, v katerem je sodelovalo kar sedem košarkarjev. Po petih minutah so zadeli 6 trojk do izida 22:4, do konca polčasa so jih dodali še sedem (s 13 trojkami v prvem delu tekme so postavili tudi rekord lige) in končali tekmo pri 18 trojkah. Prvi igralec letošnje sezone Jalen Brunson je izjemno vodil Villanovo (18 točk, 6 asistenc), šesterica pa je dosegla več kot 10 točk; niti skupno 44 točk dvojca Newman-Graham in solidni prispevek Ukrajinca Mihajljuka niso pomagali Kansasu. Jasno je postalo (kot že pred začetkom), da bo letošnji prvak Final Foura prišel iz tega para.
V drugem polfinalu med zmagovalcema južne in zahodne konference je Michigan premagal Loyolo Chicago (69:57), čeprav je slednja – veljala je za popolnega avtsajderja – še 14 minut do konca tekme vodila za 10 točk in 7 minut pred koncem še držala neodločen izid. Tekmo v prid Michiganu je odločila neverjetna igra Nemca (iz Berlina) Moritza Wagnerja, ki je dosegel 24 točk in 15 točk ter s tem po slavnima Hakeemu Olajuwonu in Larryju Birdu postal šele tretji igralec v zgodovini, ki je na zaključnem turnirju NCAA presegel dvojni mejnik 20 (točk)-15 (skokov).
Toda tudi znova solidna igra Wagnerja (16 točk, 7 skokov) – z njim je Evropa očitno dobila novega zvezdnika – Michiganu ni pomagala k prvemu naslovu po letu 1989. Tako kot leta 2013 so izgubili finalno tekmo, tokrat jih je Villanova uničila že ob koncu prvega in v začetku drugega polčasa. Tokrat ni zablestel ne prvi zvezdnik Brunson ne katerikoli od drugih članov prve peterke, ampak prvi rezervist, belopolti branilec Donte DiVicenzo z življenjsko tekmo, 31 točkami (od tega 5 trojkami), 5 skoki, 3 asistencami in celo dvema blokadama – brez konkurence je bil igralec tekme in razglašen tudi za najboljšega igralca Final Foura.
Poleg Wagnerja se je z Villanovo kosal samo branilec nesrečnega Michigana Abdur-Rahkman (23 točk), bistveno premalo za resen odpor, ko je prednost ekipe iz Pensilvanije kmalu po začetku drugega polčasa znašala že 20 točk. Villanova je letošnje prvenstvo in celoten Final Four res briljirala, ligo je osvojila v velikem slogu.
