Med samozaposlenimi je 67 odstotkov moških in 33 odstotkov žensk, 82 odstotkov je samostojnih podjetnikov oziroma tistih, ki delajo v svobodnem poklicu, 18 odstotkov ali okoli 20.000 samozaposlenih pa je kmetov. Število samozaposlenih se je v primerjavi z zadnjim četrtletjem 2016 povečalo za osem tisoč. Samozaposlenih je bilo največ največ leta 2010 – 119.000, ko jih je tudi največ prejelo subvencije za samozaposlitev, najmanj pa leta 2008 (99.000).
31 % samozaposlenih se je samozaposlilo zaradi »primerne priložnosti«, 25,5 odstotka jih je nasledilo družinsko podjetje, 13 odstotkov pa, ker niso našli zaposlitve.
50,3 % espejev je zelo zadovoljnih s trenutnim delom. Med zaposlenimi je takih 51,8 odstotka.
20 % samozaposlenih bi se raje zaposlilo.
19,4 % samozaposlenih pravi, da je njihova največja težava izpad prihodka v primeru bolezni. (Spomnimo, da je odbor DZ za zdravstvo februarja zavrnil predlog Levice, da bi bili samozaposleni upravičeni do bolniškega nadomestila s četrtim dnevom bolezni.) Druga najpogostejša težava je premajhen vpliv na določanje cene oziroma vrednosti svojega dela (za 15 odstotkov samozaposlenih), tretja pa neplačevanje strank oziroma plačevanje z zamudo (za 14 odstotkov samozaposlenih). Le 28 odstotkov jih pri delu ni imelo težav.
»Samozaposlitev je sama po sebi dejavnik zdravstvenega tveganja, tveganje revščine pri samozaposlenih pa je skoraj petkrat večje kot pri zaposlenih,« pravi Miha Kordiš, poslanec Levice.
14.000 ali 13 odstotkov vseh samozaposlenih je bilo leta 2016 »ekonomsko odvisnih samozaposlenih«, kar pomeni, da nikogar ne zaposlujejo in delajo večinoma za eno stranko. Njihov delež v zadnjem obdobju narašča, saj je bilo v letu 2012 ekonomsko odvisnih 9000 ali slabim osem odstotkov samozaposlenih. V letu 2016 je bilo ekonomsko odvisnih 15 odstotkov oziroma 5000 samozaposlenih žensk in 12 odstotkov ali 9000 samozaposlenih moških.
