Naše druženje s psi se je začelo pred približno 33.000 leti. Iz volka so ljudje sčasoma razvili celo paleto udomačenih pasem. Prve pisne omembe kraških ovčarjev kot pastirskih psov segajo v leto 1558, ko je zabeleženo, da so za varnost plemenskih kobil v Lipici poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov s Krasa. Dobrih sto let kasneje je o njih pohvalno pisal Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. »Leta 1939 ga je mednarodna strokovna javnost priznala pod imenom ilirski ovčar. Po drugi svetovni vojni, v kateri je skoraj izumrl, saj smo leta 1956 našteli le 44 psov, vpisanih v rodovno knjigo, pa si je leta 1968 povrnil ime kraški ovčar, neuradno kraševec,« je povedal nestor slovenske kinologije Miroslav Zidar in eden najzaslužnejših za njegovo dokončno priznanje pred pol stoletja.
Danes jih v Sloveniji živi okoli 800. »V najboljših letih smo jih našteli dvakrat toliko, zdaj pa bi se moralo skotiti vsaj 50 mladičev na leto, če želimo pasmo ohraniti neogroženo,« je dodal Blaž Vehovar, kinološki sodnik in član državne vzrejne komisije za kraške ovčarje ter od lani predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije.
Kot velik ljubitelj in poznavalec pasme je pod okriljem ljubljanske Založbe Hart pred nedavnim izdal slovensko-angleško umetniško monografijo Kraški ovčarji – sinovi burje, za katero je kot akademski slikar prispeval tudi ilustracije in fotografije.
Družinski pes
Ob predstavitvi so si bili številni rejci kraševca iz Slovenije in zamejstva edini, da se njegova prvotna funkcija pastirja, čuvaja črede, po letih upada počasi ponovno razvija, v ospredje pa prihaja njegov sodoben »poklic« družinskega psa in hišnega čuvaja. »Pasma postaja priljubljena tako doma kot v tujini in Slovenci smo nanjo upravičeno ponosni. Zaradi povečanega povpraševanja zadnja leta oddajamo že mladiče, stare osem tednov, nov dom pa so našli celo v Švici ter na Nizozemskem in Švedskem,« je povedala lastnica psarne Silva Kiseljak iz Trnič na Dravskem polju.
Slovenec Karlo Mezgec iz Bazovice pri Trstu z mladiči oskrbuje zlasti Italijo, ti iz zadnjega legla so šli na Poljsko: »Redimo jih že 35 let in to zlasti zaradi ponosa, ker so naša slovenska pasma. Ob ceni 600 do 800 evrov je zadnje čase več zanimanja za mirnejše samičke.«
Vzreditelji kraškega ovčarja so si edini, da je odličen čuvaj, nezaupljiv do tujcev, po drugi strani pa premore toliko ljubeznivosti in nežnosti kot malokateri drug pes. Ob spoštljivem, skrbnem in ljubečem lastniku bo lahko razvil svoje najboljše značajske lastnosti, nasprotno pa lahko ob spodbujanju agresivnosti postane preveč popadljiv, ob grobi vzgoji pa pretirano plašen. »Očitno so se domačini s Krasa, pes in okolje toliko obrusili in prilagodili, da marsikatero lastnost prepoznamo kot skupno,« je Vehovar povzel še eno ugotovitev.
V Štanjelu je do konca avgusta na ogled priložnostna razstava o kraškem ovčarju, Kinološka zveza Slovenije pa se že intenzivno pripravlja na promocijo te pasme, ki bo eden glavnih igralcev na evropski razstavi psov, ki jo bo leta 2020 organizirala v Celju.
