Če vladajoča politika zaradi svoje nesposobnosti resneje izgublja ugled in ji to nakazuje izgubo oblasti, pogosto poskuša pozornost javnosti preusmeriti, najraje na zunanjo nevarnost. Če primernega sovražnika ni pri roki, se ga včasih tudi naredi. Ker smo ljudje za take grožnje občutljivi, se ta vrsta ravnanja politiki kratkoročno pogosto dobro obnese, prej ali slej pa se zaključi neuspešno, včasih tudi katastrofično. Na to možnost sem pomislil, ko je angleška predsednica vlade, ki ji gre doma in v odnosih z Evropo vse narobe, v poskusu uboja dveh ruskih državljanov zaznala priliko, da pozornost domače pa tudi tuje javnosti usmeri na Rusijo kot potencialnega sovražnika, ki naj bi ogrožal tako Evropo kot celotni demokratični svet. Gospa se je v tem primeru pokazala za zelo spretno, saj si je hitro pridobila somišljenike v več drugih državah, ki jim je zaradi njihovih domačih težav tudi dobrodošel sovražnik z vzhoda.

Da so se temu zavezništvu takoj pridružile baltske države, ZDA, Poljska in še nekatere druge, ne preseneča. Presenečenje je, da je na to ceneno zgodbo nasedla nemška kanclerka in domnevam, da že išče poti, kako spodobno iz nje iziti. Spoštovanja vredno politično modrost je v tem primeru pokazal mladi avstrijski predsednik vlade, saj se tej nenavadni, potencialno zelo škodljivi protiruski koaliciji ni bil pripravljen pridružiti. Podobno, nekoliko manj pogumno, ravna tudi naša vlada, za kar si zasluži priznanje.

Zgodba o Rusiji, ki naj bi nas vojaško ogrožala, vsebuje pomembno sporočilo. Pa ne to, da nam Rusija pripravlja pravo vojno, pač pa to, da sta ZDA in EU v resni krizi. V ZDA se kaže predvsem tako, da ta država hitro izgublja svojo vodilno vlogo v svetu in je ekonomsko vse manj sposobna tekmovati s Kitajsko, v EU pa tako, da ta nekoč obetavna združba držav razpada, za kar je v nemajhni meri zaslužna Nemčija. (Naj spomnim zgolj na to, v kakšne težave je spravila južno Evropo, še predvsem Grčijo). Če vladajoče politike za reševanje tovrstnih težav niso sposobne ponuditi boljših rešitev od zaostrovanja odnosov z Rusijo, je to res skrb zbujajoče. Problem torej ni Rusija, pač nesposobnost zahodnih politik, da bi se učinkovito spopadle s problemi, ki ogrožajo dosedanji položaj in nadaljnji razvoj tega dela sveta.

Nekateri naši politiki obžalujejo, da Slovenija v obravnavanem primeru ni pokazala zadostne solidarnosti s svojimi zavezniki, saj je Slovenija vendarle članica Nata. Ta argument ima nekaj teže. Po drugi strani pa je očitno, da je izzivati vojaški spopad z Rusijo najslabše, kar zahodne politike lahko počno; zato so tudi ravnanja manjših držav, ki prispevajo k njihovemu treznjenju, še kako koristna.

Andrej Cetinski, Ljubljana