Pred približno dvema mesecema sta mlada Francoza Laura Ledoux in Benoit Richard v domačem mestecu La Ferriere na skoraj skrajnem zahodu Francije sedla vsak na svoje kolo in ga usmerila proti končnemu cilju: več tisoč kilometrov oddaljeni Japonski. Tja bosta prispela čez približno dve leti, za seboj bosta takrat imela skoraj 25.000 prekolesarjenih kilometrov. Na svoji poti sta prečkala tudi Slovenijo in se za dva dni ustavila v Ljubljani.
Pot je hkrati cilj
Njun prvi stik s Slovenijo je bil Koper, od doma do slovenskega glavnega mesta sta nabrala dobrih dva tisoč kilometrov. »To je šele začetek,« se zasmejita mlada Francoza, ki prav veliko časa za priprave nista porabila. Pred tem se s kolesom namreč za dlje kot tri dni nista odpravila nikamor. »Telo se bo sproti privadilo na napore in izzive,« sta prepričana in hkrati vesela, da se jima z utrujenostjo ali večjimi bolečinami za zdaj ni bilo treba spopasti. In kaj ju je spodbudilo k odločitvi za ta podvig? »Na kolesu si svoboden, lahko se ustaviš, si vzameš čas in spoznaš domačine. Ni pomemben samo cilj, doživetje je tudi pot do tja. Hkrati naju privlači Japonska, njena kultura,« razlaga Benoit Richard.
Približno sedemdeset kilometrov na dan prekolesarita, vsak peti dan si privoščita dan počitka. Z vremenskimi razmerami si ne belita glave, ustavil ju ni niti nenavadno hud mraz, ki je Evropo ukleščil konec februarja. »Seveda je prijetneje kolesariti v soncu, a niti dež in sneg nista ovira. Skušava pa poiskati ravnejše poti, se izogniti največjim vzponom in zaobiti najprometnejše ceste, saj vsi vozniki do kolesarjev niso obzirni. Pot od Kopra do Ljubljane nama je bila všeč, ker je glavna prometna žila avtocesta, zato na lokalnih cestah ni bilo toliko prometa,« sta s prvim stikom s Slovenijo zadovoljna kolesarja.
Kolo in esperanto
Tudi Ljubljana jima je všeč. »Veliko je kolesarskih stez,« sta opazila. Prenočišče sta v slovenski prestolnici dobila pri Andreju Žumru, članu Esperantskega društva Ljubljana. Ob kolesarjenju je namreč prav jezik esperanto rdeča nit potovanja francoskega para. Tako kot v Ljubljani sta tudi v Kopru prenočišče našla pri esperantistu in upata, da bo na poti tovrstnih srečanj čim več. »Esperanto je preprost in povsod lahko najdeš koga, ki ga govori. Ko iščeva prenočišče, najprej poskusiva med esperantisti, šele nato na drugih straneh, namenjenih iskanju brezplačnih prenočitev za popotnike,« ob potovanju in spoznavanju domačinov še eno strast razkrije Benoit Richard.
Pot ju bo po obisku Ljubljane vodila čez Zagreb in naprej čez Srbijo in Bolgarijo do obale Črnega morja, kjer se bosta najbrž vkrcala na trajekt do Gruzije in s tem za nekaj časa poslovila od Evrope. Ali ju po tem, ko bosta prikolesarila na Japonsko, čaka še dve leti kolesarjenja nazaj v Francijo? »Ne, ne, vrnila se bova z letalom,« se zasmejeta popotnika, a hkrati priznata, da njun načrt še ni povsem izdelan. »Nekaj časa bova zagotovo izkoristila za raziskovanje Japonske, potem se bova mogoče z letalom odpravila v Kanado in tam nadaljevala potovanje. Mogoče. Ne želiva se preveč omejevati z načrtovanjem,« sklene Benoit Richard.
