Vsekakor to ni denar, kot to skoraj enoumno trdijo tako generali kot večina politikov v državnem zboru. Srž katastrofalnega stanja v Slovenski vojski je v načinu, kako se skoraj 400 milijonov evrov, letno namenjenih obrambi, porablja.

Milo rečeno: neracionalno. Za plače gre 222 milijonov (76 odstotkov), je nedavno poročala obrambna ministrica Katičeva. To je zelo daleč od priporočene (Natove) formule: 50 odstotkov proračuna za plače, 30 za materialne stroške in 20 za naložbe. Teh 220 milijonov si na leto razdeli 6772 pripadnikov vojske. Natančneje: 1085 častnikov in 1965 podčastnikov ter 2696 navadnih vojakov. Se pravi: 2696 vojakom poveljuje relativno dobro plačanih 3096 oficirjev!?

Samo generalštab zaposluje več kot 300 ljudi, in če k temu prištejemo še dodatnih več kot 200 zaposlenih v poveljstvu sil, je jasno, da gre za organizacijski mastodont, ki bi po zahodnih merilih moral poveljevati vsaj sedmim divizijam, ne pa zgolj dvema brigadama. Potem je tu še ministrstvo za obrambo, ki šteje nekaj več kot 1100 ljudi, in le-ti so gotovo bistveno bolje plačani od vojakov. Za plače teh gre skoraj 50 milijonov letno. A vprašanja, kaj za vraga pomembnega počne ta armada vojaških birokratov, nihče ne postavlja resno. Danska vojska, na primer, šteje nekaj več kot 25.000 poklicnih pripadnikov. Toda njihov forsvarsvarskommandoen šteje le okrog 300 ljudi. Seveda imajo tudi obrambno ministrstvo. Na plačilni listi je 188 uslužbencev.

Jama brez dna so tudi nakupi orožja in opreme. Ker v pretekli četrtstoletni zgodovini samostojne države ni bilo jasnega načrta, kakšno vojsko naj bi imeli, je zato ta nastajala stihijsko, po načelu »kako se babi htelo«. Tako so »babe« kupile za naše razmere popolnoma nepotrebno eskadriljo letal pilatus, pa protiletalski sistem Roland, ki je stal 40 milijonov evrov in bil predčasno odpisan, (skoraj) nikoli uporabljene izraelske havbice ali nadgradnjo zastarelih tankov T-55, ki je stala 52 milijonov evrov, zdaj pa so zgolj za med staro železo. Da o 268-milijonski aferi Patria sploh ne govorimo. To so pravi problemi, ne pa pošast demilitarizacije, ki se menda plazi po Sloveniji.

JOŽE POGLAJEN, Ljubljana