Ni naključje, ampak pravilo, da takrat, ko je govor o denarju, Slovenci vedno postanemo slovenceljni. Tako je bilo tudi tokrat. Koalicijski stranki sta v tem takoj videli »predvolilni bombonček«. Pa pustimo to; problem je šele spočet. Tudi če bo kdaj prišlo do težkega poroda, bo najbolje še počakati, saj bo verjetno naša mati, prapotomka matere Slave, spet rodila mrtvo dete.
Doslej je prišlo nekaj poplačil, ampak vse skupaj je bilo nesorazmerno in slabo pripravljeno. Predvsem ni bila upoštevana materialna odškodnina za izgubljene domove in imetje, kar je bilo usodno za generacijo, ki je to doživljala, in delno za družine njihovega potomstva. Saj je znano, da reveža nasledi revež. Nekateri to postanejo čez noč, brez vsake krivde. In to v tem zakonu ni bilo upoštevano. Seveda je največja krivica občutena v psihičnem trpljenju prizadetega ob izgubi matere, očeta, sina, vse družine ali sorodnikov. Ampak teh mu ne more nikoli nihče vrniti in je še najmanj merljivo z denarjem. Zato je kakršnokoli tako početje nesmiselno in celo žaljivo.
Tudi izseljenci se med sabo močno razlikujejo. Imeli smo izseljence, ki so to bili nekaj tednov, mesecev, let in so se vrnili: nekateri iz internacije, drugi so bili v izgnanstvu le na nekem drugem koncu Slovenije. Morda so morali zbežati pred temi ali onimi v sosednjo vas k sorodnikom za kakšen mesec. Vsi ti so bili obravnavani kot izgnanci. Administracija pri tem ni imela izdelanih normativov. Kaj pa je pri vsem tem bistveno? Vsi ti in še drugi so se lahko enkrat vrnili – če so se imeli kam!
Z iniciativo gospoda Brgleza se še kako strinjam. Ampak – samo z iniciativo. S kolikor toliko pravično porazdelitvijo odškodnin pa ne. Ključ »vsakemu po 6.000« ne bo odklepal src. To bi bilo tako, kot če bi nekdo v oporoki Slovencem zapustil milijardo, oni pa bi jo razdelili tako, da bi dobil klošar na Tromostovju prav toliko kot tajkun, ki še ni in ne bo v zaporu. In tu pridemo do vprašanja: od kod dobiti in kje vzeti? Mislim, da je najboljšo rešitev nakazal že Anton Aškerc v baladi Mejnik, ko pokojni falot že stoletje jadikuje v vicah: Joj, kam bi del… Aškerc ima v trenutku odgovor: I, kjer si vzel!
Mislim, da je s tem veliko povedano, morda vse. Če je bila kdaj potrebna nacionalizacija, je potrebna danes. Še nikoli niso nekateri za očitano krajo v kratkem času tako obogateli, kot se je to zgodilo pri nas. Pustimo zdaj grofe in barone, ki se jim je bogastvo kopičilo stoletja in smo jih lahko našteli na prste. Nikoli prej, predvsem pa ne v socializmu, nismo imeli takih socialnih anormalnosti, kot jih imamo danes. Da, danes, v družbenem sistemu, za katerega nismo glasovali, ampak nam je bil vsiljen…
Zdaj pa prehajam k svoji zgodbi in bom z njo poskušal osvetliti polje raziskav, po katerem brskamo več ali manj (pa tudi nič) že triinsedemdeset let. S tem bi rad raziskovalcem, ki se ukvarjajo z vojnimi odškodninami, namignil, kje je treba iskati.
Nekdo je med vojno izgubil čisto vse, drugi pa popolnoma nič in je – nasprotno – celo veliko pridobil. Kako to? Zgodba: imeli smo veliko kmečko hišo s petimi sobami, kuhinjo, »špajzo« in kletjo – največjo v tej vasi na Dolenjskem. K njej je spadala »štala« z devetimi privezi in svinjaki, na koncu sadnega vrta je stal velik skedenj in za njim kozolec »na štiri štante«. Vse to je nekaj let po prvi svetovni vojni kupila moja stara mati na dražbi od propadle domačije. Prav ta stara mati je bila pred tem zdaleč največja reva v fari. V samotni mežnariji, ki se je naslanjala na cerkvico svetega Primoža na vrhu sedemsto metrov visokega holma brez studenčnice, je rodila zapovrstjo šest otrok. To beračijo je tik pred prvo svetovno vojno neodgovorno zapustil mož in se izgubil v Ameriki. Zaradi nemogočih razmer se je z vsemi šestimi otroki preselila v omenjeno vas, kjer je bil za vseh sedem na razpolago samo en prostor, v katerem so bila tla iz steptane gline…
Med vojno sta ji oba sinova padla na soški fronti. Pred njima ji je za jetiko umrla najstarejša hči. Tudi sama je bila jetična. Kljub temu se je zaposlila pri krajevnem zdravniku kot »pedjontarca«.
Pa se je tudi njej prižgala majhna lučka. Po vojni je dobila pošto iz novega sveta. V njej ni bilo glasu od moža in očeta, ampak denarno nakazilo. Poslano je bilo od skesanega moža, ki je tam na način tistega časa na hitro obogatel. Pozdrava zanjo in otroke ni bilo. Naenkrat je prišla tudi pošta z Dunaja. Za oba sinova so ji poslali zelo visoko odškodnino. Nepričakovano je imela toliko denarja, da je lahko z njim kupila prej omenjeno domačijo, pa še tri njivice in gozdiček.
Potem se je z dvema hčerama preselila v to hišo. (Ena od njih je že prej odšla s trebuhom za kruhom čez lužo.) Starejša hči je bila moja mama. Tu so sorazmerno dobro živele in pozneje sta se obe hčeri poročili. Mama je ostala »na domu«, kot so temu takrat rekli. Sestra je odšla v sosednjo vas.
Po vsem tem kratkem lepem času je spet prišlo gorje. Mami so umrli trije otroci, potem pa še mož, moj oče, za posledicami plina, ki ga je vdihnil na belgijsko-francoski fronti. To se je zgodilo na moj prvi rojstni dan. Tako smo v tej lepi veliki, a zelo nesrečni hiši ostali trije. Stara mama se je tik pred drugo svetovno vojno poslovila… Z mamo sva ostala sama.
Pa je prihrumel bombnik italijanskega okupatorja in stresel na vas svoj uničujoč tovor zažigalnih in rušilnih granat. V nekaj urah je od našega doma ostal samo še ožgan kamen, zogleneli trami in pepel. Tisto, kar je ostalo, je po vojni zrušil »dobri« sosed, znan salonski komunist, in material od naše hiše porabil za svojo enonadstropno vilo. Po vojni sem ostal sam, saj je 3. maja 1944 mojo mamo raztrgala mina. Nič posebnega, bi kdo rekel danes!
K sebi sta me vzela stric in teta iz sosednje vasi. Tudi stric je bil po sili bojevnik na soški fronti. Strelec. Takrat se je zaklel, da se ne bo nikoli več dotaknil orožja, in tako je tudi bilo. Čas po vojni pa je bil tak, da si bil nečesa kriv že zato, ker si rekel, da nisi kriv… In čakalo ga je 17 mesecev za žico v Kočevju. Petnajst mesecev sem bil edini sposoben po temi, dežju, snegu in blatu slabo oblečen hoditi pet kilometrov do postaje, da sem prišel na vlak, ki je pripeljal ob enajstih ponoči, in izstopil najpogosteje sam nekaj pred eno ponoči v razrušenem Kočevju. Potem še kak kilometer do sorodnikov, kjer sem nekaj ur prespal, da sem zjutraj ob devetih lahko oddal zavoj s prepečencem in prežganjem v taboriščnem bloku. Ta čas je bil zame skoraj težji kot medvojni, saj sem na poti moral mimo številnih grobov, in zdelo se mi je, da se na njih prižigajo lučke, kar me je često pognalo v divji beg v temo. Za take zadeve ne obstaja denar za odškodnino. Bilo mi je 11 let!
Naj se vrnem nazaj k vojnim odškodninam. Vedno, ko se govori o tem, se omenja nemška okupacija, kot da ne bi vedeli, da smo imeli Ljubljansko pokrajino, ki je bila priključena Italiji. Tu je do 8. septembra 1943 gospodoval italijanski okupator, ki ni bil nič milejši kot nemški. Spomnimo se Raba, Gonarsa, zbombardiranih in požganih naselij, bodeče žice, streljanja talcev… Malo se sliši o dejanjih bele garde. Kdo daje odškodnino za škodo zaradi le-te? Je izpuhtela?
Zdaj mi pa naj kdo od trpinčenih dušebrižnih in ritobrižnih politikov katerekoli barve ali kameleonskih sposobnosti pove, kje naj meni podobni vojni in mirodobni oškodovanci poiščemo pravico, resnico in moč – ne denar… Veste, to nam je izpod časti. Nekaterim ni…
JOŽE CENTA, Ljubljana