Naša država svoja podjetja slabo upravlja in posledice tega njeni državljani, vsaj večina, boleče občutimo, pa ne zgolj v obliki tanjših denarnic. O tem problemu je Dnevnik pred kratkim (23. marec 2018) objavil zanimiv komentar z naslovom Upravljalske elite, pobožna želja, ki ga je pripravil Sebastjan Morozov. V njem beremo, da je osrednji vzrok za naše slabo upravljanje državnega premoženja politično kadrovanje oseb, ki jim je zaupano to odgovorno delo. Najzahtevnejše je nedvomno upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in prav tu je močno izražena problematičnost političnega kadrovanja. To se je ponovno potrdilo pred dnevi, ko naj bi bil po več kot enem letu vendarle imenovan tretji član uprave tega našega največjega poslovnega sistema, pa se to zopet ni zgodilo, ker je ena od koalicijskih strank ocenila, da predlagani kandidat ne bo v zadostni meri stregel njenim interesom.
Morozov v omenjenem komentarju pravi, da je za obravnavani problem smiselno iskati rešitev »v nepolitičnem konceptu upravljanja državnega premoženja«. Določneje povedano: politiki naj se odvzame možnost, da sama (monopolno) upravlja državno premoženje in se to pristojnost, če za to obstaja zanimanje, delno prenese na zasebni kapital, v pomembnem delu pa tudi na strokovnjake, ki naj v tej vlogi zastopajo interese dela in organizirane civilne družbe. Oglejmo si na primeru že omenjenega Fraporta, kako so porazdeljene njegove upravljalske pristojnosti. Lastniško je širša država (deželna vlada in mesto Frankfurt) v njem udeležena z 51 odstotki, preostale delnice pa so v zasebni lasti. Sestava njegovega 20-članskega nadzornega sveta (NS) – ta organ ima v podjetju ključne upravljalske pristojnosti – pa je taka: pet članov imenujeta regionalni državni oblasti, enega člana zvezna vlada, štiri člane zasebni lastniki, deset članov pa zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati. Gre torej za ureditev, v kateri skoraj ni prostora za zadovoljevanje »posebnih političnih interesov«, predvsem pa imata v njem delo in civilna družba (od podjetja neodvisni sindikati) pristojnosti, ki so za naše razmere nepojmljive. In ne gre prezreti: tej sistemski ureditvi gre največ zaslug, da velja nemško gospodarstvo za socialno tržno, to pa odločilno prispeva k njegovi učinkovitosti.
Prednosti gornje rešitve bi bilo koristno uveljaviti tudi pri nas, najprej seveda pri upravljanju SDH. S tem namenom je organizirana civilna družba pred dobrim letom pripravila predlog dopolnitev zakona o upravljanju SDH, po katerem naj bi vlada pol svojih pristojnosti za imenovanje članov NS tega poslovnega sistema prenesla na organizirano civilno družbo, pri čemer bi slednja smela za člane NS predlagati le dovolj kompetentne osebe, ne pa tudi svojih funkcionarjev. Aprila lani je stranka SD ta predlog zakona vložila v parlamentarni postopek, da se ga sprejme. In kakšen je bil rezultat? Še isti dan je vodja poslanske skupine stranke SMC javnost obvestila, da njena stranka predlogu zakona odločno nasprotuje. Predsednik vlade je s tem ravnanjem pokazal, da ne razume prav dobro, kaj so osrednji problemi naše države. Če bi takrat ravnal drugače in sprejem zakona podprl, bi to danes lahko štel za enega osrednjih dosežkov njegovega mandata; kako tudi ne, saj bi Slovenija na tak način odpravila eno resnejših omejitev, ki otežujejo njen razvoj.
Naj ponovim: upravljanje državnega premoženja je pri nas resen problem, in če ga želimo učinkovito pozdraviti, se mora vladajoča politika odpovedati monopolu, ki ga ima danes pri tem upravljanju. To pa bi zanjo pomenilo spremembo, ki ne bi zgolj prizadela njene politične moči, pač pa bi zaradi nje tudi težje zadovoljevala »posebne« interese, ki danes bremenijo naše skupno premoženje. Zato ne bodimo presenečeni, če nobena od političnih strank v svojih predvolilnih obljubah, s katerimi bodo v naslednjih tednih kupovale naklonjenost volilcev, ne bo navedla, da se bo zavzemala za sistemske spremembe v upravljanju državnega premoženja, s katerimi naj bi sledili uspešni praksi nekaterih drugih evropskih držav.
Andrej Cetinski, Ljubljana